Zarja Jana

O tem, da naj bi ivermektin, štirideset let staro (in poceni) zdravilo proti pljučno-srčnim zajedavcem, ki se ga uporablja tako pri živalih kot ljudeh, domnevno pomagalo tudi pri zdravljenju obolelih za covidom-19, smo v naši reviji pred časom na kratko že pisali. Takrat še bolj zadržane razprave so se v zadnjih tednih razplamtele v vroče in tudi čustveno obarvane debate, v katerih zagovorniki uporabe ivermektina pri zdravljenju covida-19 skeptike in tudi politiko prepričujejo, že kar rotijo, naj končno sprejmejo dokaze o njegovi koristnosti in omogočijo, da bi z njim začeli množično lajšati trpljenje in reševati življenja po vsem svetu.

Uradne institucije mu vztrajno nasprotujejo. Tako Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) kot tudi ameriška (FDA) in evropska (EMA) agencija za zdravila uporabi ivermektina pri covidu-19 namreč odločno in vztrajno nasprotujejo. Oziroma dopuščajo njegovo poskusno uporabo zgolj v kliničnih raziskavah, ne pa tudi v praksi. Ljudje zato po nepotrebnem umirajo, trdijo zdaj že res številni znanstveniki, med katerimi so tudi zelo priznana in ugledna imena, ki jim je res težko očitati, da podlegajo teorijam zarot oziroma nepreverjenim znanstvenim dokazom. Ena najglasnejših in najvztrajnejših med njimi je denimo Tess Lawrie, britanska zdravnica in analitičarka medicinskih raziskav, ki je pogosta udeleženka spletnih znanstvenih razprav in oddaj, v katerih zagovarja uporabo ivermektina, dokazuje, da SZO, denimo, povsem narobe interpretira raziskave o njem, in je k njegovi splošni uporabi pri bolnikih s covidom-19 pozvala ne le britanskega premierja Borisa Johnsona, temveč tudi vlade drugih držav. Skratka, Tess Lawrie bije odločno bitko za uporabo ivermektina pri covidu, pritrjujejo pa ji že tudi mnogi drugi, se celo združujejo v posebne organizacije, ponujajo dokaze ..., vendar uradne institucije, kot rečeno, za zdaj ne popuščajo.

Enako pomembno kot aspirin. SZO ivermektin sicer uvršča na tako imenovano »top listo« obstoječih zdravil, po pomenu naj bi bil pravzaprav enak zdravilom, kot je denimo aspirin. Zdravilo, ki se ga tako pri živalih kot tudi ljudeh uporablja za zdravljenje okužb, ki jih povzročajo zajedavske gliste, sta leta 1970 začela razvijati Satoši Omura s tokijske univerze Kitasato in William Campbell z univerze Drew v New Jerseyju. Odkrila sta učinkovino avermectin in omogočila izdelavo še učinkovitejšega derivata ivermectina, s katerim je mogoče učinkovito odpravljati številne zajedavske bolezni, tudi uši, garje, mošnje, ogorčice …, predvsem pa so z njim korenito zmanjšali število primerov rečne slepote in limfatične filarize, bolezni, ki ju povzročajo zajedavski črvi in ogrožata zlasti življenja prebivalcev v podsaharski Afriki, na Pacifiku, Karibih, na nekaterih območjih Južne Amerike ... Za razvoj zdravila, ki so ga začeli uporabljati leta 1981, sta Omura in Campbell leta 2015 celo prejela Nobelovo nagrado na področju fiziologije oziroma medicine (delila sta si jo s kitajsko znanstvenico Tu Joujou, ki jo je dobila za svoj prispevek pri zdravljenju malarije).

Število njegovih zagovornikov narašča. Na to, da bi ivermektin utegnil pomagati tudi v boju z virusom covida-19, je konec lanskega leta prvi začel opozarjati dr. Paul Marik, v Južni Afriki rojeni zdravnik s 30-letnimi izkušnjami, sicer šef oddelka za pulmologijo in intenzivno nego na medicinski šoli v Vzhodni Virginiji v ZDA. Z dr. Pierrom Koryjem, pulmologom in zdravnikom intenzivne nege, sta ustanovila neprofitno organizacijo Front-Line Covid.19 Critical Care Alliance (FLCCC), ki združuje strokovnjake z različnih področij pri razvijanju učinkovitih protokolov pri obravnavi bolnikov s covidom-19, in uporaba ivermektina je nekaj, kar ta organizacija odločno zagovarja.

Ivermektin naj bi učinkoval na več ravneh (protivirusno, protivnetno …) tako v fazi preventive, v zgodnji fazi okužbe in tudi v pozni fazi bolezni. Nadaljnji razvoj bolezni naj bi pri blažji obliki zaviral v več kot 80 odstotkih, pri težji obliki pa naj bi se smrtnost z uporabo ivermektina zmanjšala za 75, po nekaterih podatkih pa celo za 83 odstotkov. Prav tako so z raziskavami ugotovili, da uporaba ivermektina zmanjša tveganje za prenos okužbe za skoraj 90 odstotkov.

Ponekod že stavijo nanj. Že omenjene uradne institucije, kot rečeno, kljub vse številnejšim raziskavam, naklonjenim uporabi ivermektina, tega še vedno ne podpirajo, a ponekod se oblasti že odločajo drugače. V Evropi sta to zdravilo v protokole obravnave covidnih bolnikov vključili Slovaška in za njo Češka, za to so se menda že odločili tudi v Severni Makedoniji, po poročanju britanskega Pharmacy Magazine naj bi temu sledilo že vsaj dvajset držav. V Evropi poleg omenjenih še Grčija in Bolgarija, ivermektinu so naklonjeni denimo v nekaterih državah Južne Amerike, po svoji zvezni državi Utar Pradeš, kjer že stavijo na ivermektin, bi se prav lahko začela zgledovati tudi preostala Indija, kjer se soočajo z velikim porastom številom okuženih ...

Eden od razlogov, zakaj uradne institucije tako odločno zavračajo njegovo uporabo, češ da je bilo opravljenih premalo raziskav in je zato tudi premalo dokazov o njegovih koristih, naj bi bil tudi ta, da so (razviti) svet oziroma farmacevtske družbe vložili preprosto preveč denarja v razvoj cepiva, da bi se zdaj z uporabo lahko dostopnega in dokaj poceni zdravila potencialno nižal njihov dobiček. Drugi so prepričani, da gre tudi za nekoliko vzvišeno držo razvitega sveta (tako stroke kot politike) do zdravila, ki je zaradi bolezni, pri katerih se uporablja, tesno povezano zlasti s t. i. manj razvitimi deli sveta. Tretji menijo, da se vse vrti okrog pravic do proizvodnje preparata – patent za ivermektin je bil do leta 1996 v lasti ameriške farmacevtske družbe Merck, potem so pravice do proizvodnje zdravil s to učinkovino dobili tudi drugi proizvajalci.

Slovenska stroka ostaja zadržana. Ivermektin sta doslej pri nas omenjala le Borut Štrukelj s fakultete za farmacijo in Tatjana Lejko Zupanc z infekcijske klinike, oba z naklonjenostjo do zdravila, a zadržana do potencialnih koristi pri covidu-19, skratka skladno z usmeritvami SZO oz. EMA, da je relevantnih kliničnih študij premalo.

Med tistimi, ki se zavzemajo za drugačno obravnavo ivermektina v povezavi s covidom-19, ja, tudi pri nas jih je že nekaj, je denimo Jože P. Damijan. O tem je v svojem blogu »o ekonomiji in ostalem« pisal že januarja in med drugim zapisal: »Glavni problem ivermektina ter metod preventive in zdravljenja na njegovi osnovi je v tem, da je preveč enostavna in 'preveč poceni' rešitev problema. Kdo ima interes, da politiki raje zapirajo javno življenje in uničujejo gospodarstvo, kot da bi svetovali, naj ljudje preventivno redno uživajo vitamina C in D ter cink in 2 ali 3 tabletke ivermektina?« Dodajmo, da menda ponekod po svetu v lekarnah menda prav zares dobite »proticovidni komplet«, namenjen uporabi po stiku z okuženo osebo ali ob prvih simptomih bolezni, v katerem so med drugim tablete ivermektina, vitamina C in D ter cink.

Na Damijanov zapis je bilo kar nekaj pozitivnih odzivov, povejmo pa tudi, da na spletu obstaja celo peticija za uvedbo ivermektina v raziskave ter zdravljenje in preventivo zoper covid-19; doslej ima sedemdeset podpisnikov.

OKVIR

Zdravilo za živali ni primerno za ljudi!

Tisto, na kar opozarjajo tako zagovorniki kot skeptiki glede uporabe ivermektina v zdravljenju covida-19, pa je vsekakor dejstvo, da oblika zdravila, s katerim zdravijo živali, nikakor ni primerna za ljudi. Preparatih za uporabo pri živalih vsebujejo nekatere dodane sestavine, predvsem pa preveliko koncentracijo učinkovine, zato so za ljudi absolutno škodljivi. Gre dobesedno za »konjsko dozo«, kot pravimo pogovorno, ki človeka skoraj zagotovo ubije. In to naj bi se ponekod, predvsem v Indiji, dejansko zgodilo, saj so ljudje v strahu pred covidom prišli k veterinarjem po ivermektin, z izgovorom, da imajo njihove živali zajedavce. Zdravilo so v resnici zaužili sami in nekateri tudi umrli. 

 Revija Zarja Jana št. 15, 9.4.2021