Krave, tišina! Nekaj mejnih, tako in drugače, sem izbrskala. Nekatere so krvavo resne, druge neverjetne. Dobesedno. A bojim se, da tudi te civilizaciji ne napovedujejo nič dobrega. Denimo, na eni od planin v Avstriji bodo krave namesto z zvonci po gorskih pašnikih že prihodnje leto vandrale z napravami za satelitski navigacijski sistem. Svet gre naprej, možnosti sodobnih tehnologij so tako rekoč neskončne. Če lahko lastniki čipirajo pse in mačke, zakaj ne bi mogli pastirji z GPS-om slediti kravam, ovcam, kozam, oslom in konjem? Iz pripovedi naših mladinskih pisateljev vemo, da je bilo iskanje zablodele živine pogosto naporno in nevarno. A kaj, ko praktična uporabnost ni razlog za digitaliziranje krav! Z GPS-ji bodo opremljene zato, da brutalno klenkanje klasičnih zvoncev ne bo motilo bližnjih turistov. Menda niti spati ne morejo, tako nabijajo!? Naslednji korak bodo verjetno krave s podrepnim zbiralnikom kravjakov. Ti se urbanemu in omikanemu gostu še posebej gnusijo. Vse za zaslužek in sprevrženo udobje. Zanesljivo nas meče iz tirnic.

Štirioglati svet. Restavracija pred nekaj dnevi. Pri sosednji mizi dva mlada. On in ona, vsak s svojim telefonom v roki. Videti je, kot da se pogovarjata. Verjetno se, a se niti ne pogledata, ker oba neutrudno pišeta sporočila. Bog si ga vedi, morda celo drug drugemu? Jaz ju občudujem. Kako jima uspe? Zelena zavist me grabi. Meni se približno vsake tri leta zgodi kaj, da je treba moj mobilnik – brez katerega tudi moja generacija ne more – zamenjati. In to je drama. Moj zakon je v tistih časih na resni preizkušnji. »Le kaj si spet naredila, kaj si pa pritisnila, a nisi prebrala navodil, pa kako si ne moreš zapomniti, pa saj je ja logično …« in podobno. Skratka, dobro, da ne živiva v bloku. O tem, kaj pomeni omejitev na komuniciranje prek štirioglatih ekranov, so bolj pametni od mene že veliko povedali, a mene vseeno straši. Nisem prepričana, da zmore pogovor z napravo izzvati empatijo, solidarnost, sobivanje. Ni sledenje in zaupanje v vse, kar piše, izvolilo Trumpa? Ne bo letos v Evropi pognalo na vrh ekstremnih desničarjev? Za današnje 15-, 20-, 25-letnike je telefon servisni pripomoček, vir informacij, družbeno omrežje, druženje, trgovina, celo delovno okolje. Njihov svet je štirioglati ekran. Ne za vse, za številne pač. Me je čas povozil? Nedvomno. Je mlade prehitel? Nedvomno. So krivi? Niso! Navsezadnje si sveta, v kakršnem živijo, niso izmislili sami. Moja generacija si ga je. Vse te tehnologije je s pridom izrabila, da si je z njimi nagrabila vpliv in bogastvo. Z njim je v mladih generacijah ustvarila potrebo po štirioglatih ekranih, pri čemer je kritični razmislek in uporništvo nadomestilo sledenje. In malokaj iz njihovega okolja jih opominja, da to morda le ni tisto pravo.

Dodana vrednost – ha, ha! Mediji. Resničnostni šovi, kuharske oddaje, domačijske tralala oddaje. Poglejte program nacionalke, od katere bi že zaradi obveznega prispevka morali dobiti največ relevantnih vsebin. Skrajno nedomiselni kviz Vem, v elitnem času narodno-zabavni pozdravi, pa vse bolj dolgočasen in preglasen šov Vse je mogoče, sobotne in nedeljske oddaje, v katerih kroži deset gostov, ki pridejo in čakajo, da mine. Ves program, ki je vreden ogleda, a je za klike in reklame nepomemben, pa umeščajo v ure pred polnočjo. Je pa res, da mene, ki sem profesionalno deformirana, še bolj skrbi nacionalkin informativni program. Vse, kar nam ponudijo v osrednjem dnevniku, smo gledalci, ki še vztrajamo, že videli in slišali podnevi. Nobenih komentarjev, nobenih omembe vrednih analiz, nobene dodane vrednosti, nič novega. In kot da to ni dovolj, potem isto, samo bolj razvlečeno, ponovijo še v Odmevih. Ena res dobra Tarča za nacionalno televizijo ni dovolj.

Rakavi bolniki, zbogom?! Pa čeprav »štofa« Lidiji Hren ne bo zmanjkalo. Naravnost razbesnela me je novica, da bodo menda na novi mariborski onkologiji kar nehali obsevati bolnike z rakom. Nimajo kadrov, še do leta 2019 jih ne bodo imeli!!! Pa kako je to mogoče? Zamisel o novi onkologiji v Mariboru je stara desetletja. 35 milijonov težka naložba je bila izpeljana leta 2013. Od takrat naprej pa eno samo mečkanje in kupčkanje. Če mene vprašate, bi prosto po ministru Klemenčiču zaradi tega morale padati glave. Kdo se dela norca iz bolnih ljudi? Menda so po sredi – kdo bi si mislil, mar ne? – tudi zasebni zaslužki! A osebni apetiti, če so res tako močni, so samo en del zgodbe, drugi, resnejši, sega v sam vrh slovenskega zdravstva. Kako je mogoče, da zdravniška zbornica ni takoj, ko je bilo jasno, da bodo v Mariboru gradili svojo onkologijo, razpisala potrebnih specializacij za rentgenologe? Teh je že desetletje v Sloveniji pol premalo. Minister Marušič je pogodbo za graditev podpisal leta 2011! Danes bi vsi, če bi takrat začeli specializacijo, že bili specialisti! Pa jih niso. Menda tudi zato ne, ker pomanjkanje določenih specialistov preostalim dviguje ceno?! In kam je gledalo ministrstvo? Zakaj ga sploh imamo, prav res? Za ta inštitut je šlo iz proračuna 30 milijonov evrov! Samo spomnite se cirkusa, ko je bilo treba lani najti nekaj milijonov za skrajšanje čakalnih vrst! Že zamisel, da lahko že tako maloštevilna ekipa ljubljanskega OI leta servisira še en inštitut v Mariboru, je nora in strokovno nedopustna. Četudi bi jih plačali z zlatom, nihče ne more dobro delati skupaj 24 ur, niti v slovenskem zdravstvu ne. Menda ja na mislite, da se ob taki obremenjenosti ne dogajajo napake? Da denimo kakšna sprememba, ki jo rentgenski posnetek že pokaže, ostane neopažena? Še dobro, da vsega ne vemo, prav res!

Darujte (in mimo glejte). In kaj je zaznamovalo konec leta? Kopica pozivov k miru. In še večja kopica srce parajočih prošenj za pomoč tistim, ki nimajo in jih je v tem svetu vse več. Pokažite sočutnost in pomagajte, so v svojih poslanicah in nagovorih pozivali najvplivnejši. Le komu ne bi sedla v srce mila prošnja ene najbogatejših Angležinj, kraljice Elizabete? Pomagajte ubogim, je prosila. Njeno premoženje je ocenjeno na 430 milijonov evrov. Ali pa pridiga papeža Frančiška, poglavarja Katoliške cerkve. Pozval je k sočutju do vseh, ki jih pohlep peščice sili v suženjstvo. Premoženje Katoliške cerkve je ocenjeno na 1000 milijard evrov. Za njegovo povečanje se trudijo najsposobnejši – tako in drugače – pravniki in finančniki. Zelo uspešno. Tudi pri nas, kjer naj bi bilo cerkvenega premoženja za milijardo, ki jo bomo davkoplačevalci še malo oplemenitili s plačilom zamudnih obresti zaradi prepočasnih denacionalizacijskih postopkov.

Ni le božič talec materializma, kot so poudarili škofje, vse leto mu polagamo na oltar.

Nismo samo navadni smrtniki nagnjeni k tisti »ne glejte me, kaj delam, poslušajte me, kaj govorim «!