Ni dvoma: razmere v mariborski bolnišnici so postale tako nevzdržne, da je iz nje v letu in pol odšlo trideset specialistov. Nekaj v okoliške bolnišnice, zlasti mlajši v tujino. Kako je sploh lahko prišlo tako daleč? Zakaj nihče ni pravočasno prepoznal resnosti problema? Najbrž bi se vse skupaj nadaljevalo, če se ne bi direktor sam odločil, da po dveh desetletjih direktorovanja odstopi. Bolnišnico zdaj prevzema generacija, stara okoli petdeset. Ji bo uspelo zadržati nezadovoljne zdravnike, privabiti mlade, sploh ohraniti regionalno bolnišnico kot klinični center? Tudi o tem smo se pogovarjali s prim. Jelko Reberšek Gorišek, infektologinjo, ki je v mariborski bolnišnici delala 42 let. Pred štirimi leti se je upokojila: bila je v skupini tistih vrhunskih zdravnikov in medicinskih sester, ki jih je direktor »v enem paketu« odgnal v pokoj.

 Dobra štiri desetletja ste delali v mariborski bolnišnici. Se je pred štirimi leti, ko ste odhajali v pokoj, že nakazovalo, da se bo v UKC tako zalomilo?

Nakazovalo se je; da bo tako žalostno, kot je sedaj, pa nisem pričakovala.

Kaj se je že kazalo?

Predvsem to, da je vedno primanjkovalo kadrov, in to vseh profilov. Odkar pomnim, smo varčevali pri zaposlovanju. Dolgo je prevladovalo, da je zdravnikov preveč. Potem so preračunavali in ugotavljali, da mogoče le ni tako. Nato smo vstopili v Evropsko unijo in se začeli, jasno, z njo tudi primerjati. Zdaj ugotavljamo, da je zdravnikov premalo: po evropskih podatkih smo glede števila zdravnikov na tisoč prebivalcev bolj proti dnu lestvice. Poleg tega je razporejenost zdravnikov zelo različna. Največ jih je v ljubljanski regiji, proti vzhodu pa njihovo število zelo pada.

Kaj je po vašem razlog za to?

Ljubljana je prestolnica, že od nekdaj je imela medicinsko fakulteto in gradila je dober klinični center pa kadre. Ni samo vladna prestolnica, je tudi kulturna prestolnica in regija kot celota je bogatejša, kar nedvomno privlači. Tudi tam se je sicer kazalo pomanjkanje kadrov, vendar manj kot pri nas. Pričakovati je bilo, da bo s prehodom v univerzitetni klinični center in z ustanovitvijo medicinske fakultete postal Maribor vabljivo mesto za prihajanje zdravnikov in medicinskih sester. Vendar se razmere niso izkazale za tako vabljive. Svoje so naredili ZUJF z omejitvijo zaposlovanja, že prej ukinitev napredovanj in tudi nestimulativni plačni sistem. Cele generacije predvsem mladih zdravnikov ostajajo brez napredovanj, kar je nestimulativno in v tem ne vidijo bodočnosti. Zato je težko pripisati vse te probleme direktorju; sam se je vedno strogo in ozko držal zakonov.

Kako je mogoče, da v ljubljanskem kliničnem centru nimajo tolikšnih težav in so zdravniki bolje plačani od mariborskih kolegov?

V Ljubljani so v okviru dovoljenega verjetno iskali drugačne rešitve. Pri čemer jim dajem vso podporo. Ne smemo tudi pozabiti, da je UKC Ljubljana vrhunska klinična ustanova. Pa vendar bi bile tudi v UKC Maribor verjetno možne stimulativnejše rešitve, to se je pokazalo pri najemu reških anestezistov, ki so dobro plačani.

Kako se je lahko zgodilo tolikšno pomanjkanje zdravnikov, če pa smo kar nekaj časa poslušali, da jih je pri nas 140 na zavodu za zaposlovanje?

Takrat se po ZUJF ni smelo zaposlovati. Po tem zakonu je vsako novo zaposlitev moralo odobriti ministrstvo. To je bil tudi čas, ko je bilo treba ljudi upokojevati. Na ta ZUJF so se nekatere ustanove drugače odzvale kot direktor v  UKC Maribor. ZUJF je dopuščal možnost ohranitve strokovnjakov, če jih ni bilo mogoče takoj nadomestiti. Med upokojenimi v Mariboru so bili strokovnjaki, ne samo zdravniki, tudi medicinske sestre, ki bi lahko s svojimi izkušnjami še prispevali zlasti pri pedagoškem, raziskovalnem in mentorskem delu ter zlasti v komisijah za kakovost in varnost, in to v času, ko se je že kazala kadrovska vrzel.

Skratka, direktor Pivec bi ZUJF lahko razložil tudi širše, zakaj ga je, po vašem, tako dosledno spoštoval?

Eden od razlogov je nedvomno varčevanje. Drugi mi niso znani. Na srečo pa mnogi od upokojenih še občasno koristijo s svojim znanjem in izkušnjami drugim zdravstvenim ustanovam ter medicinski fakulteti. Tudi sama sem bila upokojena po ZUJF. Na delo in sodelovanje s kolegi, še zlasti z infekcijskim  oddelkom v UKC, me vežejo lepi spomini, saj sem vso poklicno pot preživela v njem. Tam sem se zaposlila pri 25, ko sem končala študij medicine in opravila stažiranje. O upokojitvi sem bila obveščena s suhoparno napisanim obvestilom, da izpolnjujem pogoje; brez zahvale za dolgoletno pošteno delo, navsezadnje sem bila osem let tudi predstojnica oddelka.

Več v Zarji št. 24, 13. 7. 2016