Zakaj si ženske vedno znova izbiramo problematične moške? Če se vam to dogaja zmeraj znova, imate težave, to je oblika odvisnosti. Prvi znaki se pojavijo že zelo zgodaj. Takole gre: dekle pri šestnajstih osvajata dva popolnoma različna fanta. Prvi je olikan, prizadeven, miren in mogoče malo sramežljiv; na drugi strani pa se z njo spogleduje uporniški fant na cestnem motorju, za katerega mimogrede sploh nima izpita – zelo je samozavesten in dominanten. »Katerega bo izbrala?«

 

Vprašanje je zastavila psihoterapevtinja Sanja Rozman skupini, ki ji je predavala o soodvisnosti in odvisnosti od odnosov. Odgovor je bil enoten: »V uporniškega fanta seveda.« »Punca bo sicer videla kvalitete prvega, vendar bo rekla, da ne čuti kemije,« pove Sanja in nadaljuje z obrazložitvijo, da polovica kemije, ki jo ob zaljubljenosti doživljajo takšne ženske, izhaja iz načrta, da bo svojega problematičnega partnerja spravila na pravo pot in iz tega se bo rodila prava ljubezen. Takšni odnosi so prepleteni z dramatičnimi, skoraj filmskimi scenami, razhajanji in tragičnimi konci ter se ponavljajo skoraj v nedogled. S svojim obnašanjem bi ženska rada vplivala na odločitve partnerja in ga popravila – še več – ga rešila. Pravi problem pa tiči v njej. Razlog je seveda treba iskati v otroštvu in odnosu med nami in našimi starši, pojasni Sanja. »Vse izhaja iz tega odnosa. Že kot čisto majhni smo občutljivi na odnos, ki smo ga deležni od staršev. Otroci, čigar starši so jih pogosto zapuščali, razvijejo strah pred zapuščanjem in ga prenesejo v odraslosti na svoje partnerje – to pa se kaže tako, da izbirajo ravno partnerje, ki kažejo vse znake, da bodo partnerko kmalu zapustili. Od tukaj ta kemija. Izziv, da popravimo partnerja.« Sanja v nadaljevanju obrazloži, da je v otroštvu ključno splošno ozračje v družini, saj je v družinah, ki jih je označila vrsta zasvojenosti, v zraku nenehno nekakšna napetost, ki vse člane sili, da se prilagodijo. Po Sanjinih opažanjih so bodisi karseda nevidni, da ne bi sprožili plazu agresije, bodisi se kot grešni kozli nastavijo za strelovod za neizgovorjeno jezo, ki lebdi med očetom in mamo. »Ko smo odrasli, se ob človeku, s katerim podoživljamo te primarne občutke, počutimo, kakor da je pravi. Tako je prej pravilo kot izjema, da poustvarimo enako disfunkcionalno družino, kot je bila primarna – pa čeprav je to zadnje, kar bi hoteli.«

Kako prepoznati pravo ljubezen?

Ženske, ki se ne morejo rešiti škodljivih odnosov, so primer soodvisnosti, ki je vedenjska motnja. »Zdrava ženska bo sicer žalovala za partnerjem po razdrtem odnosu ne glede na to, kako slab ali dober je bil, vendar ne bo izgubila same sebe,« obrazloži Sanja in da primer prave ljubezni, kot jo vidi sama: »Ženska pri petdesetih bo videla ljubezen popolnoma drugače kot punca pri dvajsetih. Pri petdesetih si želimo umirjeno in zanesljivo ljubezen, pri dvajsetih pa takšno, ki bo vznemirljiva. Šele po dolgoletnih izkušnjah ženske prepoznajo tisto pravo ljubezen. Pa ne razumite me narobe – vse je ljubezen, tudi tista nora, divja. Vendar prava ljubezen živi več kot devet tednov (asociacija na film 9 tednov in pol, ki govori o tovrstni strasti). Šele ko zaljubljenost mine in se partnerja vidita z vsemi napakami – in če si ustrezata natančno takšna, kakršna sta, je to ljubezen. Lahko se gresta, kar hočeta, le da sta zvesta sebi.« Zelo pomembno je, da si priznate, da imate težave, in da vaše težave dobijo ime – vedenjska motnja, ki pa je ozdravljiva. Začnite brati. Berite članke, knjige in priročnike o takšnem vedenju. Berite zgodbe ljudi s podobnimi izkušnjami. Iščite navdih, da se potegnete iz čustvenega vrtinca, in če prekršite kakšno obljubo, ki ste si jo dali – bodite prizanesljivi do sebe. Če Sanjo Rozman povprašamo o statistiki, koliko ljudi – žensk je odvisnih od odnosov, pojasni, da se ne mara opirati na nanjo: »Ljudje mahajo s temi podatki, da kvazi razumejo dogajanje, in se pretvarjajo, kot da zdaj problem obvladajo. S stališča individualnega primera statistika nič ne pomeni in se samo zlorablja za zanikanje, češ če se toliko ljudi tako obnaša, potem je to normalno!« Nobeden psihoterapevt, ne knjiga vam ne bodo pomagali, če najprej ne razčistite v svoji glavi. Treba se je prepričati, da si zaslužite najboljše. Najboljšega moškega. In to ni tisti, ki vas »enkrat na teden« spravi v jok, vi pa se vedno znova vračate po še. To ni ljubezen. Ljubezen in zasvojenost sta v nasprotju!