Zarja Jana

Za zdaj se to sicer zdi kar zahtevna naloga, saj za rakom materničnega vratu, ki je četrti najpogostejši ženski rak, večinoma (okrog 85 odstotkov) zbolevajo in umirajo predvsem ženske na manj razvitih območjih sveta, zlasti v Afriki, kjer so možnosti za organizacijo preventivnih zdravstvenih ukrepov zelo majhne ali nikakršne.

Po smrtnosti smo pod evropskim povprečjem. V Sloveniji, kot rečeno, nam gre, podobno kot tudi drugod po Evropi, glede tega precej bolje, zaradi zgodnjega odkrivanja te vrste raka je glede smrtnosti Slovenija pod evropskim povprečjem. Stroka izpostavlja predvsem pozitivne posledice uvedbe organiziranega presejalnega programa ZORA (ime sestavljajo črke iz naslova programa – Zgodnje Odkrivanje predRAkavih sprememb), ki je zaživel leta 2003. Po njegovi uvedbi se je pojavnost te vrste raka v Sloveniji namreč prepolovila.

Cilj programa ZORA je, da vsaj od 70 do 80 odstotkov žensk v starosti od 20 do 64 let enkrat na tri leta (pogosteje ni potrebno, ker se ta vrsta raka razvija zelo počasi, pravi stroka) opravi ginekološki pregled, pri katerem jim odvzamejo bris materničnega vratu. Odvzem in pregled celic v brisu materničnega vratu se imenuje po grškem zdravniku Georgu Papanicolaouu »test po Papanicolaouu« oziroma na kratko test PAP. 

Vsaka sprememba še ni rak. Izvid testa je lahko negativen, in to pri večini (v 95 odstotkih) tudi je, ali patološki, torej kaže na spremembe v celicah tkiva. To seveda še ne pomeni, da gre dejansko za raka, so pa priporočene nadaljnje preiskave. Če so spremembe blage, se sicer najprej priporoča kontrolni pregled čez pol leta, večina blagih sprememb v tem času tudi spontano izzveni in ženske ne potrebujejo nadaljnjega zdravljenja, če pa gre za hujše spremembe, je potrebna kolposkopija, med katero lahko ginekolog opravi tudi biopsijo, torej odščipne majhen košček tkiva materničnega vratu. Rezultati testiranja tega koščka tkiva usmerjajo nadaljnje ukrepe. Najpogosteje se del materničnega vratu, ki kaže bolezenske spremembe, v splošni, še pogosteje pa v lokalni anesteziji izreže s skalpelom (konizacija), z električno zanko (LLETZ) ali laserjem. (Če izvidi kažejo na napredujoči RMV, se lahko zdravnik sicer odloči tudi za odstranitev maternice – histerektomijo.)

Ti manjši posegi so lahko dokaj neprijetni, a nimajo, vsaj ponavadi ne, hujših posledic, morajo pa bolnice po njih nekaj časa preventivno upoštevati navodila zdravnikov, kar pomeni, da se nekaj časa ne smejo kopati (dovoljeno pa je tuširanje), imeti spolnih odnosov, dvigovati težjih bremen, uporabljati tamponov … Omenjeni posegi tudi ne vplivajo na poznejšo spolno aktivnost in, kar je pomembno zlasti za mlajše bolnice, tudi ne na zanositev. So pa zdravniki vendarle zaznali nekaj več prezgodnjih porodov, pred 37. tednom nosečnosti, pri nosečnicah po posegu na materničnem vratu, zato je potreben skrbnejši in pogostejši zdravniški nadzor.

Včasih je nevarnejši od raka strah pred njim. Opozarjajo pa tudi na psihološke posledice, ki jih lahko imajo ti kontrolni pregledi ali tudi posegi pri bolnicah. Med drugim je tako, na primer, pri nekaterih strah pred nadaljnjim razvojem bolezni tako velik, da so se kljub nizki in načeloma nenevarni stopnji sprememb v tkivu pripravljene podvreči dejansko nepotrebnemu intenzivnejšemu zdravljenju oziroma posegom, kar ima lahko zanje oziroma za njihovo zdravje pravzaprav celo večje posledice.

Lani so tako v svoji izjavi ob evropskem tednu preprečevanja raka materničnega vratu (vsako leto, tudi letos bo, poteka četrti teden v januarju) izvajalci programa ZORA opozorili tudi na ta vidik svojih aktivnosti: »Le z rednim spremljanjem in nadzorom kakovosti presejalnega programa lahko zagotovimo, da presejalni program ciljni populaciji zagotavlja kakovostno zdravstveno oskrbo. Če program ni kakovosten, lahko tveganja (iz naslova čezmerne diagnostike in zdravljenja nenevarnih sprememb ali nezadostne prepoznave in ukrepanja pri prezrtih spremembah) prekašajo koristi programa. Zavedati se moramo namreč, da so v program vključene predvsem zdrave ženske in da je od kakovosti programa odvisno, ali bomo med njimi pravilno prepoznali tako bolne (in jih pravočasno zdravili) kot zdrave (in jih ne bomo po nepotrebnem obremenjevali z dodatnimi pregledi ali celo zdravljenjem).«

Znaki, da je z nami najbrž nekaj narobe. Rak materničnega vratu v začetni fazi nase žal ne opozarja z nikakršnimi ali vsaj ne z zelo izrazitimi simptomi. Nekatere ženske nekaj znakov vendarle opazijo že v začetni, torej še v dokaj dobro obvladljivi fazi. Prvi so neobičajne krvavitve oziroma krvavi izcedki med menstruacijo, ki postane intenzivnejša in se tudi podaljša, ter po spolnem odnosu. Še posebej je treba biti pozoren na krvavitve v menopavzi, ko ženske že nekaj časa nimajo več menstruacije. Znak, da je najbrž nekaj narobe, je tudi nenavaden izcedek iz nožnice, naj si bo prozoren, obarvan, pomešan s krvjo, nenavadnega vonja …, eden prvih znakov raka materničnega vratu pa je lahko tudi bolečina v medenici. Nezdravljeno rakavo obolenje se iz materničnega vratu namreč začne postopoma širiti v sosednja tkiva, zlasti v bezgavke, in sicer najprej v medenične. Znaki napredovale bolezni so tako bolečine v medenici in hrbtu, boleč spolni odnos, močno zaprtje in posledično težave pri odvajanju blata, otekanje nog, hujšanje in splošna utrujenost.

Več v reviji Zarja Jana št. 2, 14. 1. 2020