Foto: Šimen Zupančič

Boris je Urški veliko govoril o društvu ter izjemno predani predsednici in gonilni sili Nataliji, brez katere bi ogromno živali doletela žalostna usoda, zato smo se srečali kar na Polzeli, kjer ima društvo najeto veliko posestvo. Ko smo se pripeljali, so nas prve prišle pozdravit mačke – ena prijaznejša od druge. Nato smo se odpravili do konj, kar 37 jih je trenutno v oskrbi na posestvu in več pašnikih okoli njega. Na najbližjem se je paslo nekaj ponijev, nekaj konj. Največji med njimi, sicer že v boljši formi, je še vedno kazal rebra, nekdanje znake izjemne podhranjenosti zaradi slabe oskrbe nekdanjih lastnikov. V zunanjih boksih so nas radovedno gledali dva konja in dva ponija – eden je takoj pritekel bliže, človek bi ga z veseljem počohljal, pa me je Boris, ki se nam je medtem približal, opozoril, naj se malo držimo nazaj, ker še ni povsem socializiran, ima namreč še kar nekaj svojih muh. Zraven njega nas je krotko opazoval sivo-bel konj, ki je pripravljen za posvojitev in bo že v kratkem dobil nove lastnike. V zadnjem boksu pa je več kot dve desetletji star Lord počasi prežvekoval svoj obrok. Sicer je povsem zdrav, ima pa na žalost precej obrabljene zobe, zato ga hranijo drugače kot druge konje in bo do konca svojega življenja ostal v oskrbi društva.

Šepetalec konjem. »Natalija je videla moje delo in me povabila k sodelovanju. Prosila me je, ali bi ji pomagal pri novih in nevzgojenih konjih,« je pripoved začel Boris Sušec, zaljubljenec v konje že od mladih nog. Njegovo delo je zaznamoval znameniti film Šepetalec konjem z Robertom Redfordom v glavni vlogi, kjer je bil prikazan povsem nov pristop k težavam, ki jih ima konj. Težav se je lotil na podlagi naravnega konjarstva, filozofije in metode dela s konji, ki temelji na opazovanju konjevih naravnih instinktov ter črednem komuniciranju. To ga je takrat povsem navdušilo, še posebej ker je imel tudi sam težave s svojim konjem. Krenil je na dolgo pot izobraževanja v tujino, k znanim šepetalcem konjem, prebral je ogromno literature, veliko znanja pa je seveda pridobil s prakso. Naučil se je brati telesno govorico konjev in njihovo vedenje. Vsak konj je poglavje zase in potrebuje malo drugačen pristop. »Konje socializiram, da niso agresivni, ne silijo v človekov osebni prostor, da so vodljivi in gredo potem lahko k novim lastnikom. Pomembno je novemu lastniku razložiti, če ima konj posebno vedenje, da bo na to pripravljen.« »Tudi sama sem se že prej ukvarjala z naravnim konjarstvom, zato mi je bil Borisov način tako blizu. Zna pristopiti k živalim, ki jih dobimo in potrebujejo veliko socializacije. Še posebej je usposobljen za odvzeme živali iz nehumanih razmer. Kadar je zraven, ni težav, s konji je potrpežljiv, nikoli ničesar ne naredi na silo. S takimi živalmi, ki so že toliko pretrpele, moraš biti izjemno potrpežljiv, da si pridobiš zaupanje. Če živali ne moremo socializirati, ostane pri nas. Preden jo damo v posvojitev, moram biti vanjo milijonodstotno prepričana. Verjamem Borisu, ko reče, da je pripravljena,« je razložila Natalija in nas peljala v notranji hlev, kjer sta bila poni in konj, ki sta prišla k njim pred dobrim tednom.

Več v reviji Jana, 5.4.2022