Zarja Jana

Jasna nikogar ne pusti hladnega. Je ženska s trdnimi stališči in prepričanji ter zna odločno stati za njimi, če se ji zdi, da ima prav. »Od nekdaj sem bila radovedna. Na odraščanje v Trbovljah imam lepe spomine. Ves čas sem bila obkrožena z ljudmi, ki so me imeli radi in me podpirali. Moj oče je bil komercialist, mama pa profesorica na srednji šoli. S sestro sta nama vcepila delovne navade ter željo po raziskovanju in odkrivanju novega. Predvsem pa sta gradila lepe odnose z ljudmi. Tako se tudi danes zelo dobro razumemo in družimo s starejšima polbratoma in polsestro,« pove.

S svojim glasom v tisoče domov.  Osem let je pridno vadila balet, vleklo jo je k mikrofonu, nastopala je na različnih prireditvah in se kalila v debatnem klubu. Kmalu po tem, ko je prišla v Ljubljano študirat ekonomijo, je začela delati na RGL. »Zelo lep je občutek, da te ljudje ne poznajo, pa se zbujajo in začenjajo dan s tvojim pozdravom in gredo zvečer spat, ko jim zaželiš lahko noč. S svojim glasom prideš v tisoče domov,« pove, navdušena, ker je z radiem in zaradi njega spoznala številne krasne ljudi. A nemirni duh jo je gnal naprej. Honorarje z radia je porabljala za to, da je z nahrbtnikom odkrivala svet, vtise pa delila na predavanjih po Sloveniji. Obenem je čutila posebno povezanost z domačim mestom.

Doma je najlepše. »Mnogi mladi so se izseljevali v želji po boljšem življenju ali pa si vsaj našli službo izven Trbovelj. Sama pa sem na mesto, v katerem sem odrasla, zelo navezana. Je lepo, v njem živijo krasni ljudje, le manjkalo jim je nekaj svežih idej, povezovanja in akcije, da bi si naredili lepo, prijazno, za bivanje in delo prijetno mesto. Najlaže je sedeti doma, se pritoževati, da nič ne deluje, in kritizirati. Mene pa nikoli ni zanimalo povprečje, vedno sem bila upornica, nagnjena k akciji. Želela sem vzeti usodo v svoje roke in delati. Zato sem pri 25 postala občinska svetnica, pri 27 pa podžupanja. In ko sem spoznala delo in delovanje občine, sem začutila, da bi lahko naredila še več. Zbrala sem ekipo z vseh vetrov in različnih starosti. Po službi in ob koncih tedna smo se dobivali in tuhtali, kako bi konservativno okolje rdečih revirjev osvežili in začeli delati. Na začetku smo se šalili, da smo kot tajno društvo PGC Antona Ingoliča, saj nismo želeli sprememb delati med službo, temveč izključno v prostem času, četudi je to kdaj pomenilo ponoči,« pripoveduje Jasna, ki je bila presrečna, ko so ji Trboveljčani pri komaj 29 letih namenili največ glasov in županski stolček.

Več v reviji Zarja Jana št. 47, 19. 11. 2019