Ta dva sta skisana!
Na lep dan, ko je burja čistila zrak in jasnila pogled na Vipavsko dolino, smo se pripeljali v Vrhpolje, do hiše, kjer domuje Skisanc, malo družinsko podjetje. Takoj ko smo stopili čez prag, nas je obdal nekakšen kiselkast objem, ki se je širil iz proizvodnih prostorov, a ga domači ne zaznavajo več. Vpije se v oblačila, v lase, v hišo, je povedal Erik Bajc s hudomušnim nasmehom, ki sem ga opazila že v filmčkih na Instagramu, kjer simpatično govori v ajdovskem narečju. Z ženo Tjašo sta se pred sedmimi leti odločila sonce in dobrote Vipavske doline shranjevati v kisih. Čeprav so imeli ob omembi te namere mnogi kisel obraz, sta Skisancu vztrajno utirala pot in danes je znamka lepo uveljavljena. Skisance z veseljem preizkušajo tudi slovenski kuharji, ovenčani z zvezdicami.

Na vipavskem koncu takemu, ki je tečen, siten, rečejo: »Kaj si tolk skisan?!« Ko sta se Erik Bajc, inženir mehatronike, ki ga je od nekdaj privlačila narava in je raziskoval permakulturo, ter njegova žena Tjaša, slovenistka, ki jo zanimajo podobne stvari, odločala podati v malo podjetništvo in ustvariti nekaj za svojo dušo, ju je pot spontano pripeljala do kisa. Ko sta razmišljala o imenu znamke, sta hotela slovensko besedo, ki bi pomenila domačnost s kančkom hudomušnosti. In sta jo našla. Zato je bilo logično, da odtlej o njiju dobronamerno govorijo: »Ma ta dva sta skisana.«
Obiskali smo ju v času, ko družinsko zavihajo rokave in v sadovnjaku ob vasi Goče naberejo 200 kilogramov češpelj. Ker je zanje, kot pravijo, kakovost surovine na prvem mestu, so v domači predelovalnici vse sadje takoj oprali in skrbno pregledali. V dveh urah so češplje romale z drevesa v cisterno in bile pripravljene na kisanje. Končni izdelek, češpljev skisanc, ki je njihov drugi najbolj prodajani izdelek, bo na voljo prihodnje leto, zaloge letnika 2019 pa počasi že pohajajo.
»Dober izdelek ni zgolj naključje, vse delamo ročno, z veliko ljubezni, vztrajnosti in truda, da zagotovimo najboljšo kakovost. Kakovostnega kisa se ne da pridelati iz nekakovostne ali manj kakovostne surovine. Naši kisi so pridelani z dvojno fermentacijo, so nefiltrirani in nepasterizirani. Kisova goba pa je dokaz življenja v njih. Polni so hranilnih snovi in organizmov,« je poudaril Erik.
Od trobentic do češnjevega cveta. Tjaša in Erik sta se spoznala v Ajdovščini, kjer sta živeli družini obeh, potem pa se preselili – Tjašini v Vrhpolje, Erikovi v Dobravlje, kjer imajo nepremičnine in tri hektare zemlje, oče pa ima status kmeta. Erik je že kot enaindvajsetletni fant podjetniško razmišljal in je takrat, ko se jih je v Sloveniji zelo malo ukvarjalo z rejo jedilnih polžev, imel polžjo farmo. Ko pa mu je po dveh letih mrzla zima naredila veliko škodo, je odnehal.
Po poroki sta se s Tjašo priselila v njihovo družinsko hišo in se začela spogledovati z zamislijo o pripravi kisov. Zanimanje je pokazal tudi tast in veselja je bilo še več. Najbolj skeptični do tega biznisa so bili njegovi starši, se smeji sogovornik.
»Glede na pestrost ponudbe sadja in zelenjave, ki ju pridelajo okoliški kmetje, smo že na samem začetku imeli v mislih nove in drznejše okuse kisa. In ker se v Sloveniji pospešeno razvija visoka gastronomska kulinarika, sva pomislila, da bi lahko bila pestrejša ponudba okusov zanimiva tudi za naše odlične kuharje, ki radi eksperimentirajo. Zdelo se nama je, da jih tudi monotona ponudba vinskih in jabolčnih kisov ter poplava umetnih balzamičnih kisov omejujeta pri kreiranju. Videl sem precej možnosti za ustvarjanje, kreiranje in raziskovanje okusov,« je razložil Erik.
Šprint ali maraton? Da je bilo tega eksperimentiranja mogoče malce preveč, je malo v šali in malo zares moža dopolnila Tjaša.
»Vse se je začelo s kakijevim kisom. Potem sva veliko eksperimentirala. Šla sva zelo v širino, poskušala narediti nešteto okusov, od trobentic prek španskega bezga do češnjevega cveta ... Z veseljem sva raziskovala, peljalo nas je v vse smeri. Razvijali smo se po inerciji, amatersko, brez podjetniških izkušenj. Zdaj smo se včlanili v Primorski tehnološki park v Novi Gorici, dobili smo mentorico, ki na vse gleda bolj strokovno ter nam zdaj narekuje načine in smeri. Malo bo treba premisliti o tržni prodaji in strategiji.«
»Tu in tam sva še malo bosa in bo pomoč prav prišla. Na začetku smo mislili, da bo to šprint, zdaj vidimo, da bo bolj maraton,« je bil slikovit Erik.
»Lani smo, recimo, delali kis iz breskev in smo zaradi nepoznavanja tehnologij 400 kilogramov sadja vrgli proč. Tudi denar je šel v nič. Letos ne bomo delali z marelicami in breskvami. Tudi fig si ne bomo privoščili, cene so previsoke.« Kakšna je finančna slika? »Mogoče je pozitivna nula (smeh). Ves denar gre v vlaganje, zaenkrat ni še prišel nazaj (smeh). Naredili smo tudi spletno prodajo Skisanc.si, a za zdaj ni 'zalaufala', kot smo se nadejali. Poklikajte, prosim. «
V sodelovanju z najboljšimi. Da sta vesela vsake pohvale in graje, pravita Tjaša in Erik, ker le tako Skisanc raste in postaja boljši. »Doživljamo vzpone in padce, vendar se trudimo, da ostajamo predani, samosvoji in sebi zvesti. Želimo, da je Skisanc kis s karakterjem, naš cilj ga je povzdigniti na višjo raven. V veliko veselje in čast nam je, da je potencial in kakovost našega Skisanca začutil tudi chef Uroš Štefelin, prejemnik Michelinove zvezdice. Z jedjo, v katero je vkomponiral skisanca z okusom bora, je na Madžarskem predstavljal Slovenijo,« se je pohvalil Erik.
Uradno obstajajo šele eno leto, pa že lepo sodelujejo z znanimi kuharji. Tudi Ana Roš uporablja tri skisance: bor, bor z divjo meto in kavo. V ljubljanski restavraciji Ta Bar jih tudi uporabljajo, v gostilni Krištof na Gorenjskem, s Tomažem Kavčičem z Dvorca Zemono so dogovorjeni za predstavitev ... Skratka, zadovoljni so in hvaležni za sodelovanje.
Več v reviji Zarja Jana št. 24. 8. 2020
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se