Šimen Zupančič

Jeseni Godniča in njegove eminentne igralske kolege ter odlično glasbeno zasedbo Vlatka Atanasovskega čaka že osem gostovanj, z Ivom pa smo se dobili dan po 20. uprizoritvi na odru Slovenskega mladinskega gledališča in tik preden se je odpeljal svojim limonovcem in kivijem v objem.

Na Ljubljano se v resnici ni nikoli navadil, še posebej rad pa iz nje pobegne v poletni vročini ter se zavleče v senco pomirjujoče kraške hiše, ki jo je podedoval. Tam vstaja ob štirih zjutraj, da zalije limonovce, kivije in oleandre, nato obred ponovi ob enajstih zvečer. »Zgodilo se mi je, da nisem mogel zalivati dva tedna, in ko sem naposled stopil na vrt, sem zakorakal v zimo. Kivi brez listja, limona gola, vse je šlo. Zdaj zelo pazim, da jih ne pustim brez vode več kot en teden.«

Tako se niti na njegovem ljubem Visu ni zadržal predolgo. Ljubezensko razmerje z otokom bo po 30 letih verjetno zaključil, saj je tja začel hoditi prav zaradi odsotnosti turistične pokvarjenosti in posebne energije. »Zdaj so se tudi na Visu pokvarili. V tebi ne vidijo turista, za katerega zadovoljstvo bi nekaj naredili, temveč samo še profit. Si bankomat na dveh nogah. Parkirišče stane deset evrov na uro, poleg tega moraš sedaj kupiti vozovnico za trajekt vnaprej po internetu. Jaz pa tega ne znam,« je kot vedno neposreden.

O človeškem trpljenju. Z njim sem se nazadnje pogovarjala pred devetimi leti, nekaj mesecev po materini smrti, ko je postalo njegovo poslanstvo ozaveščanje o razmerah v domovih za ostarele. To bom počel tako dolgo, dokler ne bom čutil, da se je kaj spremenilo, je goreče dejal takrat. »Nimam več moči za ta boj. Vidim, da se je spremenilo, a samo na slabše. Zdaj lahko rečem, da je bila moja mama pred desetimi leti še na dobrem.«

Obupal je nad tem, da se bo kaj spremenilo na bolje. In zato ga je še bolj strah doma za starostnike. »Spomnim se maminega nasveta: vsak večer, preden greš spat, si daj v predal nočne omarice dvajset evrov, da boš imel na starost. Ko ti bodo rekli, zdaj greš v dom, si boš lahko s tistim denarjem plačal nego na domu. Ampak tega seveda ne počnem. Je pa dober nasvet, kajne?«

Še vedno vidi obraze ljudi v tistem domu, ki so svojce dočakali zgolj na pol leta, nekateri pa še to ne. »Gospo z zavezano ruto na glavi, s čevlji na nogah, ležečo na pospravljeni postelji, sem vprašal, zakaj je tako napravljena. Ali kam greste? Čakam sina, je rekla. To mi je govorila eno leto in na koncu sem jo vprašal, kdaj bo ta sin že enkrat prišel. Začela se je jokati in priznala, da ga ni bilo na spregled že nekaj let. Potem ko mu je prepisala kmetijo. Nič drugega si ni želela bolj kot sedeti za domačo krušno pečjo, h kateri bi ji enkrat na dan prinesli kosilo. Kako ljudje trpijo!«

Penzija. Godniča do upokojitve loči še kakšnih 15 let in rad jih bo preživel na odru. Tudi v Baalu, v katerem je v ospredju dve uri, se je izkazalo, da ima več energije, kot je mislil. »Samo motivacija mora biti in zdravje! Na začetku se mi je poznalo, da nisem vajen glavnih vlog, in nisem imel kondicije. Sem motor predstave, in če ne držim ritma, če se v verzih in mislih ne ogrejem, mi ljudje ne sledijo in potem smo vsi adijo.«

Več v reviji Zarja/ Jana, št. 30, 23. 7. 2019