Revija Zarja

Štruklji ... Slovenska tradicionalna jed, ki jo v eni od različic poznajo v vsaki naši pokrajini. Za nas nekaj običajnega, za tujce pravo odkritje, pove Špela Vodovc, vodja projekta Cook Eat Slovenia. »Priprava jih vedno znova navduši. Ne morejo se načuditi, kako je mogoče testo tako zelo razvleči. Ko pa nazadnje svaljek še zavijemo v bombažno krpo, vsi samo še debelo gledajo. Nad okusom pa so tako ali tako navdušeni, ne glede na to, s čim smo jih nadevali.«

 Špela Vodovc, ki se je pred petimi leti prva v Sloveniji lotila organiziranja kuharskih delavnic za tujce, trži dve sedemdnevni kulinarični turi po slovenskem podeželju, jeseni pa izide njena kuharska knjiga z družinskimi recepti v angleščini. Finančna sredstva zanjo je zbirala tudi na spletni platformi za množično financiranje Kickstarter. Ljudi je za svojo zamisel tako navdušila, da je 5.000 dolarjev, to vsoto si je zadala za cilj, nabrala v pičlih dveh dneh. »Precej mi je pomagalo, da sem imela kontakte udeležencev svojih kuharskih delavnic, pa tudi da sem si postavila nizek cilj.« Za knjigo se je na koncu nabralo 13.000 dolarjev in septembra, ob koncu turistične sezone, bodo tujci domov že lahko odnesli slovenske recepte. Upajmo, da bo Špelina knjiga pripomogla k še večji prepoznavnosti Slovenije v svetu kulinarike. »Turisti, ki pridejo k nam, sploh ne vedo, kaj lahko pričakujejo v zvezi z našo tradicionalno hrano.«

Kakšni so njihovi odzivi, ko jo nazadnje poskusijo?

Navdušeni so, predvsem nad pristnimi okusi, posebno ko jih združim z zgodbami lokalnih pridelovalcev. Ne morejo verjeti, da so prišli v deželo, kjer je kmetijstvo pretežno butično in ima zato zelenjava izrazitejši okus. Slovenci se premalo zavedamo, kako zelo dobro in raznoliko hrano imamo.

Kaj pa priprava, je za tujce izziv?

Sploh ne. Naše jedi niso zahtevne za pripravo, še najbolj zapletene so sladice. Pred potico imamo strah celo Slovenci, a vam zagotavljam, da vam bo, če si boste vzeli čas, uspela brez večjih težav.

Kako ste sploh prišli na zamisel, da bi tujce učili kuhati?

Ko sem pred leti začela organizirati team buildinge za podjetja, se je na področju turizma dogajalo precej novega. Ker izhajam iz družine, v kateri se je od nekdaj kuhalo po domačih receptih, kar pomeni, da dobro poznam slovenske jedi, poleg tega pa rada delam z ljudmi in kuham, sem se odločila vse to združiti. Poiskala sem gostinski lokal, ki je bil odprt samo do 16. ure, in se dogovorila za večerni najem.

Delavnice potekajo vsak dan po štiri ure. Česa jih v štirih urah lahko naučite?

Za začetek, da se spoznamo in, seveda, da se ne bi kateri kuhanja lotil lačen, postrežemo nekaj tradicionalnih predjedi. Potem skuhamo tri jedi, vsako sproti pojemo in zraven zaužijemo kozarček vina. Delavnico končamo s poskušanjem digestivov. Najbolj so jim všeč sladke pijače, kakršne so teranov in borovničev liker ter smrekovec. Močnih žganih pijač tujci praviloma ne marajo.

Danes si turisti, ko pridejo v neko deželo, želijo čim več doživeti. Vi jim ponujate svojevrstno popotovanje ...

Ker je v Sloveniji vse blizu, je raj za aktivne turiste. V eni uri se lahko z gora spustijo med vinograde in naprej do morja. Tako je zastavljena ena od dveh sedemdnevnih tur, usmerjena v kulinariko. Goste popeljem v Goriška brda, na Kras, v Vipavo in nazadnje do Slovenskega primorja. Cilj je spoznavanje slovenskega podeželja, druženje z lokalnimi pridelovalci hrane in poskušanje avtohtonih sort vin. V drugi turi turisti v sedmih dneh spoznajo štiri regije, okušajo pristno hrano tako v domačih gostilnah kot v gorskih kočah, odpeljemo pa jih tudi v Hišo Franko, da spoznajo prestižno kulinariko.

Bi kakšno doživetje še posebej izpostavili?

Zelo lepa zgodba se dogaja v skoraj zapuščeni vasici Goče v Vipavski dolini, kjer obiščemo Cejkotovo domačijo. Gostje so navdušeni, ko izvedo, da sta vsa hrana in pijača pridelani in pripravljeni na njihovi kmetiji. Všeč jim je tudi, ko jih gospodar popelje po vasici in jim jo predstavi skozi zgodovino. Za zaključek jih povabi v staro obokano klet in tam ob migetanju sveč, klet je namreč brez električne napeljave, uživajo ob okušanju vina.

Kje pa je vaš najljubši kotiček?

Kadar si moram na hitro napolniti baterije, najraje pobegnem v Hišo Štekar v Goriških brdih. Tam se ob kozarčku dobrega vina, vrhunski kulinariki in pogledu na vinograde zares spočijem.

Kaj se zdi tujcem v naši kulinariki najbolj zanimivo?

Ker ne vedo, kaj lahko pričakujejo, jih najbolj preseneča naša raznolikost. Tudi vina so jim zelo všeč in pa seveda zgodbe ter običaji posameznih pokrajin.

Tri vaše najljubše jedi?

Štruklji v kakršni koli obliki, panirane sardele po receptu moje babice in pehtranova potica.

Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.