Revija Zarja

Jutro izkoristim za hitro hojo, tako koristno za moje dobro počutje. Pot me vodi tudi mimo doma za upokojence. Že od daleč jo zagledam, kako vsa sključena sedi na klopi. Dozdeva se mi, da joka. Ah, to se mi samo zdi, na te svoje jutranje pohode hodim brez očal, in prepričana sem, da pač ne vidim dobro. Ko pa se ji približam, vidim, da ji rame res podrhtevajo v joku. Ustavim se in sedem k njej. Gospo na videz poznam, vem, da ji je ime Marjana in da živi v bližnjem domu za starejše. Nežno jo objamem čez rame, imam občutek, da je jok postal silovitejši. Marjana, kaj se je zgodilo, jo vprašam. In bruhne iz nje: »Tako ne morem več živeti! Zjutraj, ko so me že preoblekli, mi je spet ušlo, polulala sem se. Prosila sem negovalko, če mi lahko še enkrat zamenja plenico.« Začela je še glasneje hlipati in ni mogla do besede. Kar nekaj časa je trajalo, da se je umirila in nadaljevala: »Sveže plenice nisem dobila. Negovalka mi je rekla, da sem plenice, ki mi ta mesec pripadajo, že vse porabila in naj počakam, ko bo na vrsti naslednja nega. Gospa, tega pa jaz ne morem! A si vi predstavljate, kako mi je, ko moram poscana hoditi po svetu! 

Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.