Reuters

Pravočasno smo opozarjali! »Res je skrajni čas, da skušamo omiliti spremembe, ki nas čakajo, saj se jim v celoti žal več ne moremo izogniti. Politika je desetletja ignorirala opozorila znanosti, ki so bila pravočasna in segajo v leto 1980. Zdaj se pred našimi očmi napovedi že uresničujejo. Planet je na površju že toplejši za več kot eno stopinjo v primerjavi s prejšnjim stoletjem. Vodni krog se je spremenil in sušnejši kraji dobivajo še manj padavin, polarni led in ledeniki na kopnem se krčijo in morska gladina se nezadržno dviga. V zadnjih mesecih smo ponovno priča tudi zelo spremenjenemu splošnemu kroženju ozračja, kjer so zahodni vetrovi oslabljeni, zato pa lahko dobivamo neobičajne prodore pretirano mrzlega ali pretirano toplega zraka,« je povedala strokovnjakinja.

Boris Bogataj

Neverjetno dogajanje na Arktiki. Čeprav so temperature pri nas v nekaj dneh zanihale celo za 20 stopinj in je bil januar mnogo pretopel, februar pa nekoliko prehladen, zima v celoti ni bila kaj posebnega, je povedala Bogatajeva, huje je po svetu, kjer rekordi padajo kot za stavo. Peklensko poletje na južni polobli je povsem ustavilo življenje v mestih, v Kaliforniji so božič praznovali na plažah v kratkih rokavih, ne tako zelo oddaljeni New York pa je zmrzoval. Med februarskim mrazom pri nas so na Arktiki temperature poskočile za kar 30 stopinj od povprečja in kljub polarni noči je bil obseg arktičnega ledu najnižji, odkar obstajajo satelitske meritve zadnjih 40 let. »Severni pol in led na njem sta pravzaprav zelo povezana z evropskim vremenom – še posebej, kot ugotavljamo v zadnjih letih, pozimi. Dogajanje na Arktiki je letos prav neverjetno, saj tako visokih temperatur ne pomnimo. Gre za jasno povezavo s podnebnimi spremembami. Ironično pa je, da ogrevanje podnebja Evropi lahko prinese sočasno rekorden mraz in sneg. Podnebne spremembe bodo imele več obrazov, to je zdaj že jasno.«

Reuters

Kadarkoli lahko udari. Podatki zavarovalnic kažejo, da se je število naravnih ujm v zadnjih treh desetletjih in pol skoraj potrojilo. »Vremensko pogojene naravne nesreče so že trikrat pogostejše, kot so bile okrog leta 1980. ZDA beležijo rekordno škodo tudi zaradi tropskih ciklonov. Razlaga je preprosta: bolj vroče ozračje ima več energije, ki jo potem sprošča, na primer v obliki neurij. Žal v prihodnje ne bo bistveno bolje, zato so nujni večja budnost prebivalstva, vlaganje v meteorološko stroko in pravočasna opozorila, kakor tudi poštena in ljudem dostopna zavarovalniška politika. Tudi okrepljena vloga vlad je nujna. Seveda skupaj z večjo ozaveščenostjo prebivalstva.«

Podnebni begunci so tu! Sušna območja po svetu se vse bolj širijo. »Podnebne spremembe so spremenile vodni krog in v sušnih krajih je vode vse manj. Ljudje se naseljujejo tudi tam, kjer je zelo malo vode, ali pa se masovno selijo v mesta, kjer na majhnem prostoru nenadoma živi na milijone ljudi.« Pitna voda postaja vse večji problem. »Na svetu je vsaj  900 milijonov ljudi, ki nimajo dostopa do nje, ter dve milijardi in pol ljudi, ki o varnih higienskih razmerah lahko samo sanjajo. Milijarda in pol ljudi mora preživeti z manj kot 50 litri vode na dan. Migracije zaradi vode se zato že dogajajo. Del sirskih in iraških beguncev prihaja tudi v Evropo, ker tam vladajo vse daljše in intenzivnejše suše. Te so uničile kmetijstvo in povzročile še druge politične napetosti.« Le vsak sedmi Zemljan, dodaja, živi v relativnem obilju vode – med njimi tudi mi v Sloveniji.

Shutterstock

Potrebujemo drugačno kmetijsko politiko! Ob tem se naše težave, recimo s spomladanskimi pozebami, poletnimi sušami in novimi škodljivci, zdijo kot mačji kašelj, a lahko še bolj načnejo že tako okrnjeno samooskrbo. »Spomladanske pozebe se prej niso dogajale v takem obsegu. Zime in začetki pomladi so toplejši in cvetenje je zgodnejše, slana pa še vedno udari ob podobnem času kot nekoč. Poletne suše so bistveno pogostejše kot pred 30 leti. Oroševanje je sicer teoretična rešitev, ki pa v praksi zahteva ogromno vode, veliko znanja in je daleč od idealne. Prihajajo novi škodljivci z juga, ki zdaj lahko preživijo tudi pri nas, in to zahteva še več kemije v kmetijski proizvodnji. Hrana se bo zato dražila in res bomo postali odvisni od uvoza, saj se slovensko kmetijstvo prepočasi prilagaja podnebnim spremembam. Potrebujemo drugačno kmetijsko politiko, to je zdaj jasno.«

»Če bi, denimo, obdavčevanje z zaposlovanja preusmerili na rabo virov in onesnaževanje, bi lahko ublažili učinke manjšega zaposlovanja v prihodnjih desetletjih, hkrati pa bi spodbudili učinkovitejšo rabo virov.«

Možnih prihodnosti je več. Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti, kot najbolj črn scenarij ali najboljšo možnost, če bomo uspeli omiliti podnebne spremembe? »Možnih prihodnosti je ta hip več. Od najbolj črne do najboljše, ki v smislu podnebnih sprememb pomeni le za dve stopinji toplejši svet  – eno smo, mimogrede, že dosegli. O črnih prihodnostih je bolje ne razpravljati, saj nam že najboljša možnost prinaša kar nekaj izzivov. Pomeni nadaljevanje sedanjih trendov vsaj še do leta 2050, torej še več vročinskih valov, suš, taljenja ledenikov in podobnega. A po izračunih znanosti bi se večini ekosistemov vseeno uspelo prilagoditi in obstati. Tudi človeška vrsta, ki pa bi morala spremeniti ne le gospodarski model rasti, ampak tudi svoje vrednostne predstave, kaj je v življenju resnično pomembno. A za to najboljšo možnost je časa za dramatične spremembe v energetiki, kmetijstvu in politiki, ki so nujne, zelo zelo malo.«

Reuters

Rešitve? »Veliko sprememb bo treba izpeljati najprej v politiki držav, regij in mest, da bodo imeli naši individualni ukrepi res smisel in okvir. Politika z vizijo trajnostnega razvoja mora upoštevati znanost. Spodbujati mora inovacije in izboljšati upravljanje tako na gospodarskem kot družbenem področju.«

Vendar tudi vsakdo med nami lahko marsikaj naredi za to, da črni scenarij čim bolj omilimo. »Lahko se odločimo za male korake, še bolje, da poskušamo narediti velike. Lahko jih združimo v preprosta gesla: znižajmo, ugašajmo, reciklirajmo, zmanjšujmo, jejmo s premislekom in pametno izbirajmo prevozna sredstva. Predvsem pa se aktivirajmo!«

Revija Zarja

»Zavedajmo se, da je nenehno trošenje znak, da nam nekaj manjka in da za svoje zadovoljstvo potrebujemo zunanje vzgibe. Pri tem se ujamemo v zanko, saj se z večjim trošenjem hkrati povečujejo naša pričakovanja in želje. Zato potrebujemo vedno več, da bi ostali na isti ravni zadovoljstva. Več ko torej imamo, več potrebujemo, zato moramo tudi več ali vsaj ves čas delati. To seveda izkorišča obstoječi gospodarski sistem, ki nas potem zlahka bombardira z vsemi možnimi izdelki, ki so potrebni za popolno srečo,« je opozorila prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj.

Prepoved dizla ni rešitev! Kaj meni o problematiki avtomobilov na dizelski pogon, ki naj bi jim zaradi onesnaževanja celo prepovedali vstop v nekatera nemška mesta: »Avtomobili na dizelski pogon so le vrh ledene gore, ki ji rečemo naša mobilnost. Ljudje smo obsedeni z njo in večjo mobilnost vse bolj enačimo z uspehom v življenju. To je voda na mlin proizvajalcem avtomobilov, ki seveda v želji po boljši prodaji tudi lažejo. Prav te laži in to, kako jih toleriramo, so večji problem kot pa dizelski izpusti. Prepoved dizla ne bo imela drastičnega vpliva na zmanjšanje posledic podnebnih sprememb, bi pa izboljšala kakovost zraka v mestih in ob avtocestah. Ampak tu so še tisoči tovornjakov, ki nam vozijo hrano, obleko in izdelke od daleč. Tudi ti izpusti so 'naši', čeprav jih ne naredi naš lastni avto. Zelo preprosto bi bilo raje predelati avtomobile na plinski pogon, še zlasti metan. Kakovost zraka bi se hipoma izboljšala. Tudi električni avti so rešitev za mesta, zakaj ne zahtevamo, da se pocenijo na razumno raven?«

Največji onesnaževalci okolja? »Največji onesnaževalec je zanesljivo energetika v najširšem smislu. Masovna raba premoga in nafte za različne namene povzroča podnebne spremembe, pa tudi onesnaženost zraka z delci in s tem neposredno ogroža naše zdravje. Na drugem mestu je industrija, kjer gre zlasti za kemično onesnaženje. Na tretjem mestu je pridelava hrane. A tako energetiko kot industrijo in kmetijstvo poganjajo naše potrebe in naš življenjski slog. V tem smislu smo v začaranem krogu in lahko samo s prstom kažemo drug na drugega. Vsi zagovarjajo nenehno gospodarsko rast, a ta že postaja negospodarna, saj gospodarski model 'vzemi, proizvedi, porabi in odvrzi' preprosto zahteva prevelike količine virov in energije ter pušča za seboj globalne okoljske probleme. Pri takem modelu naivno predpostavljamo, da so viri neomejeni, razpoložljivi in cenovno dosegljivi.«

Preberite še ...

· Novice · Oglas

Iščete novo banko? Izberite modro.

Revija Zarja

Osem glavnih problemov človeštva: »Globalni problemi v okolju nastanejo počasi, skozi desetletja, in se kažejo po vsem planetu. Njihove posledice občutimo vsi Zemljani, nekateri neposredno, drugi posredno. Čutijo jih živali, rastline in celotni ekosistemi. Podnebne spremembe, ki jih povzroča človek, so že tak primer. Žal ne edini. Človeške gospodarske in druge aktivnosti so povzročile spremembe v kar treh pomembnih naravnih ciklih. Človek je spremenil kroženje ogljika, dušika in fosforja. S kemičnim onesnaževanjem je človeštvo skoraj uničilo ozonsko plast. Zaradi mednarodnih dogovorov se je raba ozonu nevarnih kemikalij ustavila, še vedno pa se  v našem okolju in ozračju nekontrolirano odlagajo in kopičijo aerosoli, ostanki zdravilnih sredstev, azbest, različna gnojila, mineralna olja, sredstva za varstvo rastlin, radioaktivne snovi ter težke kovine. Pritiski na vodne vire so vsak dan večji. Z naraščanjem svetovnega prebivalstva vse več ljudi potrebuje vodo za pridelavo hrane in za živino. Pitna voda bo kmalu problem. Število lačnih ljudi na svetu že presega milijardo. Slabih 12 odstotkov kopnega je že pretvorjeno v kmetijske površine, varna meja pa je 15 odstotkov tal, ki jih ne pokriva led. Zato mora človeštvo čim prej razmisliti o količini in vrsti hrane, ki bo v prihodnosti na voljo. Človek ogroža tudi pestrost življenjskih oblik. S posegi v okolje smo ogrozili  petino plazilcev in četrtino vseh dvoživk ter približno šest odstotkov vseh rastlinskih vrst. Povprečna stopnja izumiranja je od sto- do tisočkrat večja, kot  je bila pred razvojem človeške družbe.«

O privatizaciji vodonosnih področij, ki jo želijo doseči multinacionalke: »Z vodo je najlažje služiti denar, saj brez nje ne moremo. Zato bi se morale zlasti vlade multinacionalkam upreti, ne pa da jih celo vabijo v svoje države zaradi kratkoročnih koristi. Vendar smo tudi ljudje neozaveščeni in podležemo reklamam. Lep dokaz je, koliko spijemo ustekleničene vode, čeprav nam iz pipe teče najboljša pitna voda.«

Lahko pitne vode zmanjka tudi v Sloveniji? »Pitne vode v Sloveniji ne bo zmanjkalo, tudi v prihodnosti ne, če seveda gledamo fiziko in meteorologijo. Bojim pa se, da bodo v prihodnosti ekonomski razlogi dražili vodo ali omejevali dostop do nje. Kar se tiče drugih vodnih virov, bo vode tudi za namakanje dovolj, če jo bomo seveda jeseni in pozimi uskladiščili v zbiralnikih. Vendar teh v Sloveniji res primanjkuje.«

Revija Zarja

Prepoznate svoje energijsko najpotratnejše dejavnosti? »Več energije ko porabimo, večjo okoljsko škodo naredimo. Če na dan prevozimo 50-kilometrsko razdaljo s povprečnim avtom, to pomeni okoli 40 kWh na dan. Če samo enkrat na leto opravimo medcelinski let z letalom, smo že pri dodatnih 30 kWh na dan. Dnevna poraba kemične energije, vsebovane v hrani, ki jo potrebujemo za preživetje posameznika, je sicer povprečno le 3  kWh na dan, a ker je treba hrano proizvesti z intenzivnim kmetijstvom na poljih in v ter in jo tudi predelati in spraviti na krožnik, pristanemo na 15 kWh na dan na osebo. Če imate doma še manjšega hišnega ljubljenca, prištejte še zanj vsaj dve dodatni kilovatni uri. Razkošje tople kopeli na posameznika pomeni okrog 5 kWh na dan. Hudo velik energijski strošek je ogrevanje in klimatizacija prostorov, ki je okrog 40 kWh na dan na osebo. Torej vsaj dvakrat več kot za hrano in petino več kot za vsakodnevno vožnjo z avtom. Razsvetljava doma, v šoli in službi, pa še javna na ulici in na reklamnih panojih, predstavlja kake 4 kWh na dan na osebo. Na primer, nakup novega računalnika vsaki dve leti  pomeni 2,5  kWh na dan na osebo, nakup povprečnega novega avtomobila na deset let pa kar dobrih 20 kWh na dan.« A to seveda še zdaleč ni vse, s čimer v svojem vsakdanu prispevamo k rabi energije in s tem večji okoljski škodi.

Objavljeno v Zarji št. 12., 20. 3. 2018.