Od notranje opreme do pasjih oblačil. »Po poklicu sem diplomirana oblikovalka notranje opreme, diplomirala sem na Visoki šoli za dizajn v Ljubljani, študij pa nadaljevala v Belgiji, kjer sem preživela tudi zadnje leto izmenjave na Univerzi Thomasa Moora v Mechelenu in se nato vpisala na specializacijo za oblikovanje pohištva, na katero je sprejetih samo 20 najboljših študentov. Program se izvaja v flamščini, zato sprejemajo le malo tujcev.« Po končani šoli se je Nika prijavila v program PVSP – Podjetno v svet podjetništva in bila sprejeta med deset srečnežev, mladih podjetnikov, ki so dobili priložnost, da se pod okriljem mentorjev štiri mesece izobražujejo, kako voditi svoje podjetje in izpolniti sanje o podjetniški ideji. Na koncu programa je odprla svoj s. p. ter bila leto pozneje izbrana tudi za nagrado programa za eno izmed najboljših udeležencev.

Rodili so se prvi pasji plaščki. Z njimi so njeni hrti ponosno paradirali po ljubljanskih ulicah in ljudje so jo začeli ustavljati in spraševati, kje jih je dobila. »Naslednjič sem s sabo že nosila vizitke in tako sem prišla do prvih strank. Pozneje so sledile majčke za hrtke in ovratnice, letos pa sem ponudbo razširila tudi na druge pasme, saj me je začudilo, koliko ljudi mi je zaupalo težave, ki jih imajo s plaščki iz trgovin, ki se seveda ne morejo primerjati s po meri narejenimi.«

Modno-čutna harmonija. Kakšni so torej njeni izdelki? »Elegantni in udobni ter predvsem narejeni z ljubeznijo do kužkov. Vsi uporabljeni materiali ustrezajo visokim standardom. Za ovratnice in povodce ter izdelavo raznih dodatkov uporabljam italijansko usnje najboljše kakovosti. Včasih se šalim, da so naši psi bolje oblečeni kot mi. Skrbim, da so izdelki vedno usklajeni z modo ljudi, zato pred izdelavo nove kolekcije že pridno sledim modnim smernicam za tisto leto.«

Simbioza dobrote. »Naš atelje je na Gornjem trgu 42 v Ljubljani, tam se ustvarjajo vse zamisli, iskrice letijo, tu sprejemamo tudi stranke, s šiviljo dodelujeva kroje, ne bi šlo pa brez nesebične pomoči moje prijateljice Tie Trampuš, ki z menoj deli veliko ur ustvarjanja in zamisli. Imam srečo, da so jo 'posvojili' tudi pri sosedih čez cesto, pri Čevljarstvu Dreta, kjer so jo naučili dela z usnjem po stari čevljarski tradiciji in ji ponudili svoje stroje, tako da lahko uporabljam vrhunsko tehnologijo za izdelavo usnjenih izdelkov, kot so na primer ovratnice in povodci.«

Kaj nam pove ime Lenilab? »Leni je ime naše prve whippetke, ki si deli dom z nama s fantom in ima posebno mesto v našem srcu. Je izjemno uglajena, včasih že skoraj človeška. Včasih se šalimo, da imamo tri pse in Leni. Ona je vodja krdela pri nas doma, poskrbi, da je vse v redu, da vsakdo ve, kaj je njegova naloga. Hkrati pa se šalimo, da je ona ustanoviteljica in lastnica Lenilaba. Bila je navdih za vse izdelke. Lab pa je okrajšava za laboratorij kreativne industrije.«

Želje in načrti? »Želim si, da bi Lenilab postal še samostojnejši, ker bi rada zaposlila ljudi, navsezadnje več glav več ve. Rada bi združila starejše rokodelce, saj so zakladnica znanja in v naši družbi prevelikokrat odrinjeni na stran. Želim si tudi kakšno samostojno modno revijo, mogoče v povezavi s sorodno dušo, z oblikovalcem človeških oblačil ali izdelkov. Da prepletemo niti pasje in človeške mode.«

Ste srečni v tem poklicu? »Da. Vsak dan bolj. In če delaš nekaj, kar te veseli, ni ovir. Kjer je volja, tam je pot. Mislim, da je bil to največkrat izrečeni rek v naši družini. Odkrivam vedno nove in nove izzive, dneve lahko prilagajam tudi našim pasjim dušam, ki mi velikokrat delajo družbo v ateljeju, in tako je moj dan popoln. Res je, da mlado podjetje zahteva celega človeka in da tu preživim cele dneve in včasih tudi noči, vendar bi mi bilo brez takega direndaja precej dolgčas. Sama najbolje delujem pod težo velikih izzivov in ustanovitev in vodenje lastne znamke mi je v velik užitek.«