Ženska, ki je bila dolga leta pop ikona, ki se je pojavljala v vseh medijih in na vseh prireditvah, ki so kaj štele, se je umaknila iz javnosti pred petnajstimi leti, po smrti edinega moškega, ki ga je zares ljubila. Ljudem, k njej so prihajali z vsega sveta, pa je še naprej pomagala. Kakšnim morda celo preveč, zmajujejo njeni kritiki. Govori se, da bi Brežnjev brez njene pomoči umrl že kakšni dve leti prej, pa tudi drugi oblastniki so se zatekali k njej po nasvete in pomoč, zato si je prislužila rezervno ime Rasputin v krilu. O sebi je bila prepričana, da je asirska princesa.

Iz popka je naredila vrtnico. Džuna je živela v eni od stranskih uličic na Arbatu, starodavnem delu Moskve, posvečenem pešcem, trgovcem, restavracijam, pouličnim umetnikom in seveda turistom.  Marsikateri tujec je na letališču povedal taksistu eno samo besedo, Džuna, in ta je takoj vedel,  kam mora peljati. V devetdesetih letih, ko sem nekaj časa živela v Moskvi,  je bilo mogoče Džuno videti na vseh mogočih televizijskih kanalih, nastopala je na odrih, o njej so pisali v časopisih, skratka – bila je medijska zvezda in pop ikona, kar je za zdravilko, jasnovidko, parapsihologinjo in še marsikaj  z ezoteričnega področja vseeno malce nenavadno. Ali vsaj premalo skrivnostno. Pisala je pesmi in prozo, slikala, celo malce prepevala, nastopala je z največjimi tedanjimi zvezdami (in mnoge tudi seveda zdravila), včasih se je z njimi prav ljubosumno prepirala. Svetovno znano pevko Alo Pugačovo, ki je zelo temperamentna  dama, je recimo mahnila po nosu, da je pritekla kri.

Džuna je bila vitka eksotična lepotica, oblečena po zadnji (drzni) modi, ljudje pa so se, ko so jo srečali, najprej zagledali v njene čudodelne dlani z dolgimi, tankimi prsti. Če je hotela na koga narediti vtis, je vzela vrtnični popek in ga z nekaj zamahi razcvetela v vrtnico. O njej so govorili, da je najmočnejša in mogoče celo najvplivnejša ženska na svetu – če je res imela vpliv na ruske politike, morda takšno mnenje ni bilo daleč od resnice.

Več v Zarji št. 21, 24. 5. 2016