Od danes, no, od petka opoldne, bo vse drugače. Zanesljivo. To nam je v svojem nastopnem govoru obljubil novi ameriški predsednik Donald Trump. Še Bog je na njegovi strani, je namignil. Spremembe se začenjajo tukaj in zdaj, je rekel in takoj zatem pohitel v pisarno podpisovat predsedniške ukaze, s katerimi je začel rušiti Obamovo dediščino. In potem je šel na ples. Politični komentatorji so mrzlično analizirali povedano in potem z blagim pridihom panike večinoma citirali Igro prestolov: zima prihaja.

Petinštirideseti ameriški predsednik in njegova prva dama Melanija sta se udeležila treh inavguracijskih plesov, na vsakem odplesala po en ples in kar dvakrat, torej v 66 odstotkih primerov, sta se vrtela ob morda najbolj znani pesmici Franka Sinatre My Way. Saj veste, tista himna neodvisnosti, individualizmu ali, lahko si jo razlagate tudi tako, svojeglavosti, ki po vsaki kitici pribije »I did it my way«, naredil sem po moje, kakor sem jaz hotel, po svoji glavi. Natanko tako, kot je to že ves dan – in vse življenje pred tem – počel Donald Trump. Po svoje.

(Kaj so igrali na tretjem plesu, sprašujete. Najslavnejšo pesem Whitney Houston, I Will Always Love You, ampak skrita simbolika te pesmi se nam je povsem izmuznila.)

V čast demokracije. Na zaprisego je prikorakal v svoji znameniti rdeči kravati, prav v tistem kričečem odtenku rdeče, ki se ga je prijelo ime »Reagan red«, reaganovsko rdeča, ker je bila najljubša barva Nancy Reagan in jo je nosila tudi na prvi predsedniški zaprisegi svojega moža. Melanija je pa stala zraven v nebesno modrem plaščku, ki sploh ni bil plašček, se je pokazalo, temveč obleka s kratko jopico, ki je spominjala na bolero. In zraven modre rokavice in modri salonarji z vrtoglavo visoko peto. Bilo je zelo elegantno, oprijeto na vseh pravih mestih in oh, tako zelo sinje kot slovensko nebo, ampak ne verjamem, da je kje ženska, ki se ni vprašala, koliko te taka stvarca obvaruje pred mrazom v Washingtonu, kjer so tisti dan namerili šest stopinj Celzija, pa še deževalo je. In sta torej samo dve možnosti, ali je prvo damo v petek opoldne zares svinjsko zeblo ali pa je nosila termo perilo. Ralph Lauren, ki ji je tisti ljubki ne-čisto-plašček skreiral, je bil očitno preudarnejši pri Hillary Clinton – tudi njo je oblekel on – ki je potem zelo nesrečno stala na tribuni v belem hlačnem kostimu in belem plašču iz kašmira. Zeblo je morda res ni, ampak zelo grdo je gledala in na čelu ji je razločno pisalo: to bi moral biti moj dan! Moj! 

»Tukaj sem zato, da počastim demokracijo in njene vrednote,« je v pojasnilo tvitnila svojim podpornikom. To je bila njena tretja inavguracija, dvakrat je bila zraven pri prisegi svojega moža Billa, tretja bi morala, morala biti njena, je govoril njen obraz.

Zima prihaja. Trumpov govor je bil, so izračunali, drugi najkrajši po nastopnem govoru Jimmyja Carterja, le približno 1400 besed je imel, pa mu je vendar uspelo vanj stlačiti »Amerika« in »ameriški« večkrat kot kateri koli predsednik pred njim. Nastopni govor je bil samo bolj polikana različica njegovih govorov med volilno kampanjo, poln populizma, nacionalizma in velikih, prenapihnjenih obljub, ki jih bržkone ne bo mogel izpolniti, tudi če bo sploh poskušal: da jim bo vrnil delovna mesta, je obljubil svojim volivcem, izgubljeno blaginjo, izgubljene sanje. »Zgradili bomo nove ceste in avtoceste in mostove in letališča in predore in železnice po vsej naši čudoviti domovini. Naše ljudi bomo s socialne podpore spravili v službe, znova bomo gradili našo deželo z ameriškimi rokami in ameriškim delom. Držali se bomo dveh preprostih pravil: kupujte ameriško in najemajte Američane.« Da bo sklepal nova zavezništva, je še napovedal, pa da bo z obličja Zemlje izbrisal radikalni islamski terorizem. Ampak najprej in predvsem bo imel v mislih ameriške interese, je grmel s podija. Pa nič strahu, je rekel nekje na sredi, Bog nas bo zaščitil. Zvenelo je čisto tako, kot da ima direktno telefonsko povezavo z Vsemogočnim in sta v obojestransko zadovoljstvo pravkar sklenila dogovor: »Zaščitili nas bodo čudoviti možje in žene iz vrst naše vojske in policije. Predvsem pa nas bo varoval Bog!« 

In ste lahko skoraj slišali, kako je Bog odložil slušalko.

Potem so novega predsednika blagoslavljali duhovniki najrazličnejših veroizpovedi – dobro je imeti vsa božanstva na svoji strani – in eden je pripomnil, da je začelo deževati prav takrat, ko je Trump stopil na oder, in v tem je prav razločno videl znamenje božjega odobravanja. 

Saj je vendar hotelir. Jackie Evancho (izg. evanko), šestnajstletnica, ki je pri desetih letih sodelovala na tekmovanju talentov in je bila največje ime, ki ga je uspelo privabiti organizacijskemu odboru, potem ko so vse velike zvezde rekle ne – je bolj odcvilila kot odpela ameriško himno. Ki je, priznamo, zares zahtevna pesem, ampak Jackie, ki je rekla, da je politika ne zanima, si z nastopom ni naredila usluge. Najbrž so krivi živci, so tvitali njeni šokirani oboževalci. S Trumpovih ustnic se je dalo prebrati, da ji je rekel »bravo«. Komaj je prisegel, pa že laže? Ali pa je samo brez posluha.

In tako so Američani dobili novega predsednika. Ki se je potem odpravil na kosilo v kongres, kjer so stregli povsem neljudske kozice in jastoga. Alkohola, poročajo, predsednik ne pije, odkar je zaradi alkoholizma umrl njegov brat. Da ne bo morda prepovedal alkohola tudi v Beli hiši, je skrbelo novinarje. Kje pa, so jih tolažili drugi, saj je vendar hotelir!

Kar je bilo zelo očitno takrat, ko je dal med parado ustaviti predsedniško vozilo in je šel, ves ljudski in nepredvidljiv, peš naprej, uboga, domnevno že zelo premražena Melanija na tistih morilskih petah pa pekete, pekete, pekete za njim. In še prav svetniško se je smehljala. Ljudstvo ob cesti je podivjalo od navdušenja in bržkone ni niti opazilo, da je dal Trump avto ustaviti prav pred svojim novim hotelom. Novinarji pa so.

No, saj je vendar hotelir.

Samo vejica. Obamova, nič več predsednik in prva dama, sta s helikopterjem zapustila Washington in se potem odpravila na počitnice v Kalifornijo. V Chicago, od koder sta pred osmimi leti prišla predsednikovat, se (še) ne bosta vrnila, čeprav tam ustanavljata dobrodelni predsedniški center, v Washingtonu sta najela hišo. V soseščini živita Ivanka Trump, ki bo prav rada vskočila kot prva dama, če močno oklevajoča Melanija iz New Yorka ne bo hotela v Washington, in njen mož Jared Kushner, svetovalec novega predsednika. Zakoncema Obama ponujajo rekordne vsote za knjigi spominov. Za obe skupaj bi lahko dobila, ugibajo, 45 milijonov dolarjev. 

Ko sta se poslavljala od svojega osebja, je Barack Obama tolažil zelo razčustvovane ljudi: »To ni pika, to je samo vejica v nadaljujoči se zgodbi Amerike. ... Obljubim, da bom ostal z vami.« Pa so vseeno jokali.

Še preden sta bila Obamova dobro v zraku, je novi predsednik že na vse kriplje predsednikoval. V pisarni v senatu je podpisoval imenovanja svojega kabineta in svoj prvi predsedniški ukaz: zamrznil je Obamacare. Dokler zdravstvenega zavarovanja za najrevnejše ne uspe ukiniti z zakonom, kakor je napovedal, je dal zamrzniti sredstva. In še eno nujno stvar je opravil, preden se je odpravil na svoj prvi ples: doprsni kip Winstona Churchilla, ki ga je dal Obama odstraniti iz predsedniške pisarne, je velel prinesti nazaj. Amerika bo spet velika, kot bi mignil.

S spletne strani Bele hiše so izginili teksti o pravicah homoseksualcev in transseksualcev, pa Obamov načrt boja proti podnebnim spremembam. 

Ni slabo za samo pol dneva predsedovanja. 

Zunaj so se Trumpovi podporniki v rdečih čepicah – narejenih pretežno v Vietnamu, Bangladešu in Kitajskem, se je pokazalo (»kupujte ameriško«?) premočeni in premraženi, hripavi od vzklikanja, počasi odpravljali domov. Prišel je večer.

In ta je bil samo Melanijin.

Kupujte ameriško: seveda je bil Trump tudi zraven, ampak tokrat je blestela ona: v preprosti obleki barve slonove kosti z razgaljenimi rameni in spogledljivim razporkom do sredine stegna. Brez bleščic, brez okraskov, samo tanek rdeč svilen trak okrog pasu. Oooooooh, so se v tople lužice raztopili modni poznavalci. Kar jim je pobralo še preostanek sape je bilo pa tole: uradni kreator obleke je bil sicer Francoz Hervé Pierre, Melanija pa je navedena kot soavtorica! (Ponovno, »kupujte ameriško«?)

Pierre je v ZDA prišel leta 1995, pred tem je delal v pariškem ateljeju Pierra Balmaina, po prihodu v Ameriko pa je delal za številne znane kreatorje, med drugim za Vero Wang, Oscarja de la Rento in nazadnje štirinajst let za Carolino Herrera. Zdaj pluje pod lastno zastavo in je seveda »počaščen«, da je lahko oblekel prvo damo, ki veliko ve o modi in o oblekah, je povedal. In končno, kon-čno, tam nekje na drugem plesu so dali slednjič tudi Melaniji v roke mikrofon. Tole je imela povedati: »Borili se bomo, zmagali bomo, Ameriko bomo spet naredili veliko.«

Jasno. Ni tega že nekdo rekel?

Nisi moj predsednik: in ves dan – ko so prisegali, ko so čisto po ljudsko jedli jastoga, ko so dajali svoj pečat spletnim stranem, ko so plesali in rajali pred izobešenimi ameriškimi zastavami, ves ta čas so nekje nedaleč stran, neki drugi ljudje proti vsemu temu protestirali. Le nekaj ulic stran so demonstanti metali kamenje v izložbe – zagotovo ne najboljši način, da uveljavljaš drugačno mnenje – zažigali limuzine in v zrak dvigovali napise, ki so pojasnjevali, kako zelo ne marajo Trumpa in tega, kar predstavlja. Le nekaj ulic stran so jih policisti obmetavali s solzilcem in jih trpali v marice.

Inavguracija Donalda Trumpa v Washington ni privabila rekordno število gledalcev – še zdaleč ne! – je pa privabila rekordno število protestnikov. Več sto tisoč, ocenjujejo. Protestirali so tudi v drugih mestih in na drugih celinah. Protestirali so tudi v soboto.

Trump je šel pa zjutraj k maši in potem je vneto predsednikoval naprej.

Zima prihaja.

In Bog je nehal dvigovati telefon.