Šalo na stran, naša draga Anita, najbolj priljubljena slovenska humanitarka, ki se od jutra do večera razdaja drugim, zelo rada kuha, še posebej jo sprošča in navdihuje peka, pa tudi pospravlja po obedu in lošči kuhinjo. Priznava namreč, da je zasvojena z redom in čistočo.

Se opravičujemo za vsiljivost – kaj bo (je bilo) danes za kosilo?

Ena od jedi na žlico. Ob delavnikih, ko sem ogromno časa od doma, namreč vedno vnaprej pripravim kosilo. Danes bodo juha, ki sem jo skuhala včeraj, pa zeljna solata s krompirjem in goveje meso iz juhe. Sicer pa čez teden v glavnem kuham jedi na žlico: golaž in polento, obaro in žgance, ričet, segedin, joto, kislo repo z matevžem ...

Kaj je za vas idealno kosilo?

Idealno kosilo si lahko privoščimo ob koncu tedna, če sem doma, ali pa ob praznikih. Vselej imamo juho, pa različne zelenjavne priloge k mesu, ki mora biti belo ali pusto. Pogosto tudi pečem. Ob kruhu in kvašenem pecivu se rada lotim različnih zavitkov. Torej: juha, priloge z rižem, krompirjem ali testeninami, veliiko kuhane in surove zelenjave, solata, ki je obvezna, in meso v različnih oblikah. Nikoli več različnih vrst mesa hkrati. Prav tako nič več panirano meso – samo pečeno ali kuhano s polivkami. Pa kompot in pecivo.

Kdo kuha pri vas doma?
Največkrat kuham sama. Seveda pa sta v kulinariki dobra tudi mož in sin. Hčer z družino, ki nas poredko obiskuje doma, razvajamo s slovensko hrano. Živijo namreč v Italiji in prisegajo na italijansko kuhinjo, za katero je moja hči prava mojstrica.

Pet predmetov, ki jih morate imeti v svoji kuhinji?
Obvezno veliko posod, ker jih veliko uporabljam, pekač, dober štedilnik, začimbe in obvezno kavo, ki jo počasi pijem.

Kaj morate nujno imeti v svojem hladilniku?

Mlečne izdelke, jajca, zelenjavo, delikatese in hrano, ki jo pripravim vnaprej.

Koga bi radi povabili na kosilo in zakaj?
Vedno in z veseljem naše čudovite kuharice iz našega počitniškega doma Vila v Kranjski Gori. Zakaj? Zato, ker kuhajo tako ljubeče, domače in preprosto. Zato, ker se od njih vedno naučim česa novega. Sicer pa sta mi otroka, ko sta bila še majhna, ves čas govorila, da imam »odprto kuhno«, zato ker tisto, kar imamo kuhano ali pečeno, vedno delimo z ljudmi, ki stopijo v našo hišo. Z vsemi. Vedno vsem prijazno postrežemo. Kar povabite se, pri meni ne boste lačni! Vedno se najde kaj za pod zob. Je pa res, da jedilnike vse bolj krojim po svoji meri. To pa pomeni, da je v mojih obrokih vse manj maščob in mesa.

S kom najpogosteje sedite za mizo?
Ja, kar z možem! Pa s sinom, ko se vrača domov, in seveda s hčerino družino. Tudi s sorodniki, sosedi in prijatelji. Če me pa vprašate, s kom najraje sedim za mizo – z vnukoma, z otroki. Otroci namreč premorejo toliko odprte, iskrive in iskrene energije, da nas vselej povežejo z dobrimi stvarmi.

S čim se najraje pregrešite?

Ojoj, s čokolado! Zasvojena sem z njo. Nekajkrat na mesec me popade in takrat je moja cela čokolada, pa naj gre za 100- ali 250-gramsko z lešniki. Naenkrat. Sicer pa imam silno rada solato in druge vrste zelenjavo. Tega se tudi nikoli ne najem dovolj. Če bi mi kdo želel ustreči – mehka solata ali endivija s krompirjem ... pa vse vrste kuhane zelenjave ... pa kisla repa z matevžem ...

Česa na krožniku ne marate preveč?
Mesa, sploh pa ne mesnih izdelkov z vsebnostjo maščob. Tudi delikatese mi nič več ne prijajo.

Kateri od obredov, povezanih s prehrano, vam je všeč, katerega pa ne marate?

Zelo rada pečem, tudi kuham. Zato me priprava hrane in peka zares in še vedno navdihujeta. In priznam, zasvojena sem z redom in čistočo. Pospravljanje po obedu in loščenje kuhinje sta zame pravo zadovoljstvo. Na tržnico grem zelo redko, ker zelenjavo, kolikor se le da, pridelamo doma. No, če povem po pravici, jo pridela mož ali pa grem jaz k bližnjim kmetom in jo nakupim pri njih. V trgovino seveda moram – a mi je to vse bolj odveč, ker nikoli nimam pravega časa, da bi se lahko mirno in zbrano podala med police. Vselej hitim in nisem pozorna ne na roke uporabe ne na sestavo, tako da marsikdaj domov prinesem nekaj čisto drugega od tistega, kar sem želela.