Hkrati pa še nikoli nismo imeli toliko zamisli, kako bi ga lahko uredili. Javno zdravstvo ne sme služiti zdravnikom, politikom ali podjetnikom, temveč vsem državljanom, ki ga navsezadnje tudi plačujejo. Mag. Janez Tršan, ki zdravstvo dobro pozna, pravi, da je sprejemljiv samo koncept, ki služi uporabniku.

Kje pa. Še marsikaj je mogoče uničiti, ker bodo ljudje vedno bolni.

Berem o vseh mogočih konceptih za ureditev zdravstva. Kaj menite, kateri koncept bi morali uporabiti?

V bistvu sta samo dva koncepta: zdravniški in uporabniški. Za ljudi je dober samo uporabniški. Bistveno je tudi, da je treba nujno spremeniti Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki bi moral postati neke vrste državna uprava, agencija, kakorkoli bi se že imenoval. Lahko tudi zdravstvena blagajna. Vsak državljan Slovenije ima pravico do javnega zdravstva, ne pa samo tisti, ki je zavarovan. ZZZS, tak, kot ga imamo danes, je poleg neodgovorne politike bistveno »zaslužen« za rušenje zdravstvenega sistema. Nekdanji direktor ZZZS je za svoj največji dosežek razglašal, da je ZZZS ločil od državnega proračuna. Tako pojmovanje je popolnoma v skladu z liberalno politiko, ki države ne potrebuje in ji ne zaupa ter je celo nadaljevanje samoupravne logike interesnih skupnosti. Sedanje upravljanje ZZZS je absurdno, saj ima kar svojo skupščino. Po tej logiki in praksi se zgodi, da so kar naenkrat upokojenci za javno zdravstvo zelo dragi. Državljan v  Sloveniji si ne glede na to, koliko si star.

Naslednji princip, ki ga je nujno treba zagotoviti, je, da je zdravnik odgovoren, da zdravi, kolikor je mogoče strokovno v okviru zdravstvenih storitev, ki so opredeljene »z vrha«, z državnega nivoja (glede zdravil, na primer).Vsekakor pa je odprava čakalnih vrst predpogoj  za javno zdravstvo, odgovorno stroko in politiko.

Ali ZZZS zdravnikom ne dovoli avtonomije?

Večina zdravnikov je v razpadlem zdravstvenem sistemu zmedena. Manjšina pa jih zmedo zdravstvenega sistema s pridom izkorišča. Če bodo in ko bodo zdravniki opravljali le svoje delovne obveze, jim nihče ne more vzeti njihove avtonomnosti. Zdravniki podjetniki, tudi koncesionarji, pa bi morali delati izključno po podjetniškem principu na trgu zdravstvenih storitev.

Sočasno morajo ustanovitelji javnih zavodov in koncedenti prevzeti ustanoviteljske odgovornosti. Recimo sedaj, ko so težave na srčni kirurgiji v Mariboru in na pediatrični kliniki v Ljubljani, morajo za to prevzeti odgovornost vodje teh ustanov, strokovni direktorji in ustanovitelji, ki so subsidiarno odgovorni za te institucije. Tudi vsak izvajalec javnega zdravstva bi moral za svoje storitve izdati fakturo.

Katere so temeljne stvari, ki bi jih bilo treba narediti takoj?

Stranke bi morale v svojih programih v predvolilnem času ponuditi konkretne koncepte zdravstva. Vsak koncept javnega zdravstva je nujno treba sistemsko formulirati kot konsistentno celoto z ustrezno organizacijo upravljanja. Osnovni princip javnega zdravstva je načelo solidarnosti, zato zavarovalnice pri tem nimajo kaj početi. Nujno je treba uvesti  letni trg dela, ki mora biti pod enakimi pogoji za vse, ne glede na to, ali so v javni ali zasebni lasti. Preprečiti je treba ogromne možnosti, ki jih daje za sistemsko korupcijo, če se meša zasebno in javno. Ne sme biti niti sodelovanja javnega in zasebnega. V javnih prostorih ne more biti zasebne dejavnosti. Zasebniki naj si zgradijo svoje prostore ali pa naj si jih najamejo. Če v občini na nekem obrobnem okolju manjka zdravnik, mu ne smemo dati kar koncesije, ampak pogodbo za delo. Če pa hoče imeti zasebnik koncesijo, naj si ustvari pogoje za delo, da bo preživel, kot to velja za vse druge zasebnike. Vsako leto si mora namreč zagotoviti delo v javnem razpisu. Vodja vsake zdravstvene ustanove pa mora imeti vse pristojnosti, od nabave do investicij, kadrovske politike, motivacije svojih zaposlenih in tako naprej. Jasno je, da mora vsak vodja odgovarjati za svojo enoto tako poslovno kot strokovno. Po organizacijski teoriji se navzdol ne prenesejo odgovornosti, ampak le naloge, odgovornosti pa se povečujejo. Preseči bi morali razprave o tem, kdo lahko vodi javno ustanovo. Čisto vseeno je, ali je menedžer ali zdravnik, samo znati mora.