Za seboj imata petnajst let »skupnega« življenja, veliko skupnih potovanj in enega otroka. Igor Ribič, akademski slikar, grafik, ilustrator in oblikovalec, je pomagal Čukom s svojim risarskim in oblikovalskim znanjem, glasbenik Jože Potrebuješ pa je na skrivni Igorjevi poroki s svojimi Čuki nepričakovano skočil iz sosednje sobe in mladoporočencema z otroki zapel Vsepovsod ljubezen. Za zjokat lepo, jasno. In takšno je kljub različnosti tudi njuno prijateljstvo, ki se je kalilo na vsakoletnih skupnih družinskih popotovanjih po Evropi in se potrdilo z rojstvom otroške oddaje Ribič Pepe: v dobrohotnem možaku, polnem znanja in veselja, ki ga otroci obožujejo, se skrivata oba! Vajin skupni otrok, Ribič Pepe, še nima dveh let …
Igor: Več let ima, le da je bil tri, štiri leta v inkubatorju (smeh), porodne bolečine so bile pa intenzivne in dolgotrajne. Ko pa je shodil, je hitro začel teči – no, sicer je nekajkrat padel na nos, a nič hudega.
Jože: Ribič Pepe se je rodil v najinih glavah kot potreba po otroški oddaji, kakršno sva si želela gledati na televiziji. In kakršno sva si želela za najine otroke, ki so stari ravno toliko, da veva, kako pomembno je, da imajo otroci takšen pozitiven slovenski televizijski lik. Rodil se je dobrodušen slovenski možicelj, ki bo, če že ni, bolj priljubljen kot Božiček.
Pa saj si tudi ti, Igor (tikamo se, ker se poznamo že toliko let, op. a.) prav tak, dobrodušen možicelj, ki je včasih star leto, dve, drugič pa nekaj čez petdeset.
Igor (strogo): A lahko to pisno poveš moji ženi? Ker ona se ne bi strinjala, razen da sem star dve leti (smeh)!
Kup najinih neizživetih otroškosti sva vpletla v ta lik in se obenem držala zelo strogih didaktičnih pravil, treh Sokratovih sit: Ribič Pepe nikoli ne govori ničesar, kar ne bi bilo res; o vsaki stvari govori dobronamerno – tudi če stvari, recimo iz zgodovine, niso bile pozitivne; vse, kar pove, prej preveri, da je koristno za otroke. A to bi bilo lahko dolgočasno, zato je njegov alter ego Kakadudu (njega in Foksnerja igra Lucija Ćirović) zabavnejši. Ribič Pepe je »piflar«, Kakadudu pa je takšen, kot bi si želeli biti mi vsi – njega ne zanima znanje, on želi imeti »trdo valuto« (smeh). Foksner je vsem najbolj simpatičen lik, ker je lopov in ti so na naši družbeni lestvici ta hip najbolj popularni (smeh), to se splača (smeh).
Ali s tem vajinim otrokom kot soscenarista izražata sebe?
Jože (smeh): Zdaj je to mogoče …
Igor (smeh): Živeti v istospolni skupnosti …
Jože: Z Igorjem imava dolgo zgodovino in zdaj mu tudi prvič povem, zakaj sem tako dolgo čakal s Pepetom: kdor Igorja pozna, ve, kakšna škoda bi bila, če bi se takšen multitalent postaral v svoji čumnati ob oblikovanju nekih časopisov in oglasov! Z Igorjem neznansko rad hodim po evropskih velemestih: če greš z njim v Louvre ali v kateri koli evropski muzej, je to tako, kakor da bi imel ob sebi deset najbolj napiflanih vodičev, ki so poleg tega še tako dobri igralci, da ti mesto ali muzej za vedno ostaneta v srcu. Če tega ne bi izkoristil in pokazal našim zanamcem, bi bilo čisto brezveze, kajti ta tip bo čez trideset let star in takrat bomo iz njega težko še kaj potegnili. Zato smo mu dali tega Pepeta, ki je že zdaj videti takšen, kakor da ima devetdeset let (smeh)!
Kaj sta v astrološkem znamenju?
Jože (oklevajoče): Kozel …
Igor: Ne bom rekel lev, jaz sem mucek, ki prede … Saj tudi zarjovim, a v prazno …
Jože: Na kozoroga (smeh), ki je plah in občutljiv (smeh) …
Ribič Pepe je priljubljen pri otrocih in odraslih – s tistimi brki in kapo je prav očarljiv!
Igor: Ko se je moja žena s porodniškega dopusta vrnila v službo, je imela nekaj novih sodelavk, ki so pokomentirale, da je poročena s starejšim gospodom (smeh). Midva z Jožetom se nimava za genialca …
Jože (vskoči): Čeprav bi bila rada (smeh) …
Igor: Lahko bi tudi bila (a nisva), toda če v timu, ki dela, ne steče energija, se ne zgodi nič! Pri nas je energija stekla pri prvi epizodi in teče še danes. Veseliva se snemanj! V ekipi vlada veselo vzdušje, neznansko se dela, nimamo odmorov, ni kavic in cigaret, začne se zgodaj zjutraj, ves čas je velika napetost, toda po snemanju gremo domov vsi dobre volje – vsi smo blazni prijatelji. In to pozitivno energijo vseh, ki sodelujemo, se v oddaji čuti.
Za vama je petnajst let »skupnega« življenja, potovanj, pa šest otrok in en vnuk. Kaj pravi vajina mularija o oddaji?
Jože: Eva ima šest let, Petra enajst in obema je zelo všeč: vsako soboto zjutraj oddajo pogledamo družinsko, kljub temu da ob petkih velikokrat igramo s Čuki in pridem domov tudi ob petih zjutraj – a že ob osmih je glasba s televizije tako na glas, da mora ata vstati in gledati! Je pa res, da navadno celo serijo posnamemo ob najbolj nehvaležnem času, julija, ko naj bi bili vsi ustvarjalci z glavami na dopustu. Ampak to je super čas – in ko po pol leta doma gledamo oddaje, je to čisto nekaj novega. Tudi če ne bi imel nič pri oddaji, bi jo gledal!
Igor: Pepeta se veselim štirikratno: najprej, ko delamo scenarij, ko se rojeva zgodba – to je velika radost in sladek napor; drugo veselje je, ko se oddaje snemajo, saj se veselimo naslednjih snemalnih dni; tretje veselje so sobotna jutra, ko se družina zbere pri sobotnem zajtrku ob gledanju oddaje ne glede na to, kaj se je dogajalo prejšnji večer, in so otroci zelo kritični. Četrto veselje pa je Ribič Pepe v živo: zdaj hodi po pediatričnih oddelkih slovenskih bolnišnic (z Jožetom greva dostikrat skupaj) in tam se vidijo zelo hude stvari: ko odhajava tja, naju je strah, kaj bova videla, ko se vračava domov, sva pa carja! Kralja planeta! Ni ga denarja, ki bi odtehtal to, kar v svojih srcih prineseva domov!
Ribič Pepe spreminja tudi vaju?
Igor: Vsaj meni – in po mojem tudi Jožetu – je Pepe zelo spremenil življenje na boljše. Nagrajena sva tam, kjer nagrad sploh nisva pričakovala. To, kar govori Ribič Pepe, drži: Ma pusti zaklade (nasmeh), važna je pot, važna so iskanja do znanja, do izkušenj! To je veliko bolj pomembno kot zakladi, denar. In tega, kar sva hotela učiti druge, sva se sama najbolj naučila!