Šimen Zupančič

Natovi jedrski odpadki nad Srbijo.Malagurski je v prvem filmu trilogije Teža verige govoril o vlogi EU, Nata in ZDA pri razpadu Jugoslavije, v drugem o ekonomskem stanju nekdanjih jugoslovanskih republik, v tretjem pa naj bi se osredotočal na okoljsko problematiko, orkestrirano s strani multinacionalnih korporacij ter nesposobnih političnih sistemov. A velik del je posvečen tudi posledicam Natovega bombardiranja na srbske civilne objekte z bombami z osiromašenim uranom ter kritiki vmešavanja ZDA in njenih podpornikov. Film nas opominja tudi na druga sporna dejanja ZDA, kot so zločinski eksperiment na Marshallovih otokih (Bikini), kjer so tisoč domorodcev namerno izpostavili radiaciji pri izvajanju jedrskih poskusov. Tudi v Srbiji je Nato uporabljal jedrske odpadke – kaj drugega so bombe z osiromašenim uranom – in z njihovimi posledicami se bodo soočale še mnoge generacije. V Srbiji je po letu 1999 dramatično poskočil delež rakavih bolnikov in neplodnih moških. Strupene snovi, ki so se sproščale ob bombardiranju (napadli so tudi rafinerijo v Pančevem), pa so prehajale v tla, vodo, zrak. Je bila Srbija pred dvajsetimi leti laboratorij za Nato? 

Za nameček še GSO. Nato se film loteva spornosti gensko spremenjenih organizmov (GSO) – še enega v nizu mnogih eksperimentov na ljudeh. Srbski strokovnjak namreč o GSO pravi: »Kot bi se operacije možganov lotili z lopato. Zdaj je pri GSO znana nova metodologija, vendar smo bili dve desetletji del eksperimenta nepreverjene metode! Zaradi česa?« V imenu posvečenega cilja nahraniti ljudi, zmanjšati lakoto v svetu. Korporacija Monsanto, sinonim za GSO, revščine ni odpravila, temveč je stanje v svetu celo poslabšala. Zaradi dolgov, ker so semena in pesticide morali vsakič znova kupovati ravno pri Monsantu, je tisoč indijskih kmetov napravilo samomor. Tako navajajo v filmu, medijska poročila iz leta 2009 pa poročajo tudi o silni suši, ki je kmetom odvzela pridelek, zaradi česar niso mogli poplačati dolgov. V tistem letu so v Srbiji sprejeli zakon, ki prepoveduje proizvodnjo, promet in prodajo GSO, v resnici pa nihče ne preverja in zaustavlja gensko spremenjene soje in njenega ilegalnega prodajanja. Preko različne kakovosti hrane, proizvedene za prvorazredne in drugorazredne članice Evropske unije (med temi je Slovenija), ter še tretje ravni »kakovosti« za tretjerazredne države, kot je Srbija, film usmeri luč na zeleno energijo, ki to v resnici ni.

Največje zlo.Uničevanje narave se nadaljuje na srbskih rekah, na katerih nameravajo zgraditi 350 malih hidroelektrarn, pri čemer izbirajo brutalne načine, ko reka zaradi HE praktično izgine. Aktivist s Stare planine Aleksandar Jovanović Čuta pravi, da gre za največje zlo, ki si ga je moč zamisliti. Z domačini so organizirali učinkovit odpor, se podali na barikade, vzpostavili straže in odločno napovedali boj do smrti, če bo treba. Domačini so proti sistemu, ki nekaterim omogoča uničiti reko za zgolj od dva do tri odstotke električne energije. »Mi izgubljamo vodo, da lahko drugi obogatijo.« V narodnem parku Kopaonik so leta 2010 zgradili 17 malih HE in teh rek danes ni več! Mnogi so prepričani, da je v ozadju sla po privatizaciji vode in da v Srbiji ta že poteka.

In kakšna je rešitev za vse opisano in za še mnogo več družbenih problemov iz dokumentarca, ki poda tudi nekaj svetlih zgledov? Sprememba globalnega družbenega sistema. Ena izmed pomembnih lekcij filma, ki na trenutke šokira in gani celo do solz, je: če se ne bomo sami zmigali, se za boljše razmere namesto nas ne bodo borili politiki. In še to: revolucija se dogaja tam, kjer jo najmanj pričakujemo.

Pogovor: Boris Malagurski, režiser
Naši heroji niso starlete, kriminalci in politiki

S filmom želi zbuditi ljudi, predvsem v Srbiji, a tudi širše, da se začno povezovati, da prepoznajo skupen interes – za spremembo sistema. Ljudi bi rad opogumil in rojakom povedal, da v njihovi deželi ni vse zanič in da še obstaja upanje.

Kateri so heroji sodobne Srbije, ki bi jih morali omeniti?
Gotovo ljudje s Stare planine, ki se borijo proti malim hidroelektrarnam. Kar se dogaja med investitorji in domačini na Stari planini, je nadgeneracijsko. Poenotili so se mladi in stari ter dokazali, da lahko premagajo sistem – brez finančnih virov in brez političnih strank.
350 mini hidroelektrarn na srbskih rekah – kaj se dogaja s tem projektom?
To je zelo občutljivo področje. Vsekakor zagovarjam zeleno energijo, če ne uničuje narave. Če lahko del neke reke izkoristite za hidroenergijo in pri tem reka nemoteno teče naprej, je to v redu. Ko pa se zgodi aroganca investitorja, ki celo reko strpa v cev, pobije vse živo v njej in v imenu pridobivanja električne energije dobesedno uniči reko, se je treba upreti. Energetski izplen je v resnici zelo majhen, saj investitorji več poberejo od države v obliki subvencij kot s prodajo hidroenergije. To pa je zelo sporno! In takšno početje jim dovoljuje država.
Je večina investitorjev tujih ali domačih?
V glavnem so domači, takšni z velikimi političnimi povezavami. Služijo milijone in izbrali so najbrutalnejši način. Ubijejo reko. Ljudje iz Stare planine so edini, ki bodo rešili reke. Bil sem med njimi, na protestu, ne samo da bi jih posnel, ampak da jih podprem, da jih s svojo malo TV-postajo (Slobodna televizija) podprem v medijih. Tako poskušam razbiti medijski mrk, ki vlada v Srbiji. Tudi o protestih mladih, ki so se množično zbrali na beograjskih ulicah v podporo svojemu po krivici zaprtemu vrstniku, niso poročali. Če ima oblast nadzor nad vsemi prevladujočimi mediji, kako naj se sliši vaš glas? Kljub temu da imate stokrat prav in govorite resnico. Vaš glas se preprosto ne more prebiti do ljudi. Moj se nekako prebija s pomočjo družbenih omrežij (na treh od njih mu skupno sledi skoraj 400.000 ljudi, op. a.).
V zadnji minuti vašega prejšnjega dokumentarca nam dajete tri napotke: 1. zaščitite domače gospodarstvo, 2. ohranite socialno državo, 3. naj protesti postanejo vaš življenjski slog.
Tretja točka se že uresničuje prav na primeru herojev Stare planine in mladih protestnikov na beograjskih ulicah. Na Stari planini so ljudje, ki pri reki dežurajo dan in noč – to pomeni, da je protest dejansko postal njihov način življenja. To me zelo veseli! Investitorji od projektov namreč odstopajo drug za drugim, herojem pa se celo priključuje policija. Uspeva jim nekaj velikega: uprli so se nepravičnim zakonom, ki ogrožajo naravo in njihov življenjski slog, obstanek naše države, oskrbo z vodo. Vsi ti papirji, to jih sploh več ne zanima! Človek dokumentov ne more piti. To morda pomeni največji korak k drugim ukrepom: vlaganju v domačo proizvodnjo, česar na žalost v Srbiji in na območju nekdanje Jugoslavije ni. Vsi se uklanjamo diktatu Mednarodnega denarnega sklada. Slovenija je morda edina, ki ji je uspelo nasprotovati njegovim zahtevam, vendar se bojim, da je danes vse potisnjeno v neoliberalni model, iz katerega se je težko izvleči. Naše države bi se sicer kot suverene enote morale povezati, poenotiti glede pomembnih stvari in skupaj graditi boljši svet.
Dejali ste, da upor proti neoliberalizmu ni stvar ideologije, ampak to zahteva naša zdrava pamet.
Tako je. V tem filmu pa pravimo, da spremembe niso več stvar izbire, ampak golega obstoja. Zdaj to ni več vprašanje razuma, temveč se moramo boriti za obstoj. Odvzemajo nam tako rekoč vse: čist zrak, vodo ... Beograd je do nedavna bil najbolj onesnaženo mesto – na svetu!! Če ne bomo ukrepali, se nam bo migrantska kriza, ki jo je povzročila vojna v Siriji, zdela resnično majhen problem. Pa veste, kako je nekaj milijonov ljudi pretreslo Evropo. Kako bo šele s 50 ali celo stotimi milijoni podnebnih migrantov?! Kaos! Svet ni pripravljen na to. Ne glede na to, da spoštujem vsakega človeka, me je strah. Strah me je, da bodo države, ki se sedaj čutijo na varnem, izolirane od vsega tega, hitro ugotovile, da na svetu ni več zelenih (varnih) in rdečih (nevarnih) območij. Ljudje z zelenih območij tistih z rdečih ne smejo več doživljati kot tiste, ki jim lahko poberejo vse vire, jih uničujejo, potem pa se vrnejo v zeleno cono in je vse v redu. Želel bi si, da bi bila vsa območja zelena, torej varna.
To je ideal.
Mislim, da je to izvedljivo. Mora se oblikovati dovolj velika kritična masa na globalni ravni. Svet še nikoli ni bil tako razdeljen, nikoli ni zijal večji prepad med bogatimi in revnimi na eni strani, na drugi pa še nikoli ni bilo tako gromozanskega tehnološkega napredka ...
Soočamo se s prvo generacijo otrok, ki bodo revnejši od svojih staršev.
To je strašljiv rezultat neoliberalizma!
V filmu navajate, da je imel Natov napad pred 20 leti velik vpliv na srbsko psiho.
Takrat smo bili na neki način ubiti – poleg bombardiranja z bombami z osiromašenim uranom, kar je vplivalo na naše zdravje, posledice na žalost še vedno čutimo, nam je bil preko različnih organizacij in medijev vsiljen občutek, da smo slabi, da nič ne veljamo. Zakaj bi se trudili, če vam vsak dan trobim, da ne boste v življenju nikoli nič dosegli, nikoli ne bo bolje, to bi se vas prijelo. Večina mladih v Srbiji komaj čaka, da pobegne iz nje. Samo iz mojega rojstnega mesta Subotice vsak teden odide dvajset ljudi – in se nikoli ne vrne. To je skrb vzbujajoče! Prijatelj v Avstraliji pravi, da če pri njih zamuja letalo, se ljudje razburjajo nad letalskim podjetjem, v Srbiji bi se pa nad državo. Ta je postala sinonim za vse, kar je v srbski družbi narobe, in to želim spremeniti. Ljudem bi rad povedal, da upanje obstaja, nismo slab narod. V vsakem seveda obstajajo dobri in slabi ljudje, ampak naši heroji niso starlete, politiki in kriminalci, kot nam želijo predstaviti mediji, temveč tisti s Stare planine in mladi, ki se borijo za svoje vrstnike, za generacijo. Sistem je gnil na globalni ravni in po vsem svetu se moramo združevati. Ko sem pred leti pripravljal oddajo Revolucija, v kateri sem obravnaval delavske pravice, roparske privatizacijske procese, stečajno mafijo, podpiral stavkajoče delavce, sem se v ponedeljek peljal mimo vladne stavbe in videl skupino delavcev na protestu, v torek je tam stala skupina drugih delavcev, v sredo tretjih ...  Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj si niso izmenjali telefonskih številk in bi v petek protestirali skupaj. Napačna je miselnost, da bo predsednik lažje našel rešitev za neko manjšo skupnost. Vsi skupaj bi morali povzdigniti glas, da se problem reši sistemsko. Prav tako se moramo povezati države, zgledujmo se po Islandiji, kjer niso čakali na vsemogočno pomoč neke velike sile, da se jih bo morda usmilila in jih odrešila z denarjem.

Zarja/Jana, št. 47, 19. 11. 2019