Bioterapevta Marjana Ogorevca seveda najbolj poznamo zato, ker dela s Primožem Kozmusom. Prav to, da naš prvak ni nikoli skrival, da ima zasluge za njegove uspehe tudi zdravilec, je zdravilstvu dvignilo ugled. Oziroma spodbudilo, da so o tem začeli razmišljati tudi siceršnji skeptiki. Idila in sožitje med »verniki« in »neverniki« sicer še ni popolna, kakšna nenaklonjena beseda pade tudi po Primožu, vendar se odpira. In prav o tem, da je čas za odpiranje, govori tudi naš sogovornik, ki ni nikakršen čudak niti ne maha s čarobno palčko.

»Vso ezoteriko je mogoče strniti v povsem kratek stavek: popolnoma in brezpogojno se predajam najvišji sili, čisti zavesti, božanskemu absolutnemu, se povezujem z zemljo in tukaj živim,« pravi naš sogovornik. »Primož Kozmus, na primer, je to dojel in to počne. Zelo se zaveda, da lahko doseže toliko boljši rezultat, kolikor močnejši je v duhu. Če se zavedaš, da si povezan z absolutnim božanskim, s čisto zavestjo, potem dobiš toliko energije, kolikor je lahko sprejmeš. To je neomejen vir energije, ki ti je povrhu ni treba plačati.«

Kako pa se lahko človek »priklopi« na ta vir energije?

Tako, da se odločiš. Tehnika je v resnici zelo preprosta. Ampak na tem koncu sveta ni dovolj, da ljudje verjamejo, morajo razumeti. Šele potem ko kaj razumejo, to tudi sprejmejo. To je problem ljudi pri nas, naš um deluje drugače kot na vzhodu. Tam guru reče, tako je, in potem ljudje to naredijo. Pri nas pa je treba vsem vse razložiti.

Svoj način terapevtskega dela opisujete kot karmično diagnostiko. Lahko to podrobneje razložite?

Karmična diagnostika pomeni, da neposredno vstopam v biopolje in preberem informacijo. Biopolje je informacijsko-energijska struktura, ki obdaja živo bitje. Širše polje je biopolje družine, stranke, države oziroma ljudstva, planeta Zemlja in nazadnje vsega stvarstva. Kjer koli iz vesolja vzameš delček, so v njem informacije o vsem. Če potrebujem informacijo o kakšni vaši prijateljici, na primer, mi ni treba ničesar vedeti o njej. Pogledam to, kar je v vaših mislih, in vidim vse. Vsakogar lahko tako pogledaš, ker je vse v vsem, vendar je to neetično početi, če te ljudje ne zaprosijo ali ti dovolijo. Zato da bi lahko brali te informacije, pa morate imeti dostop v te sfere. Globlje ali višje. Mi raje uporabljamo pojem višje, ker so nas naučili, da je božansko zgoraj, pekel pa spodaj. Zato da bi vstopal v te informacije, pa moraš biti čist, in sicer v tem smislu, da nimaš nikakršnih pretenzij, fige v žepu, nobene agresije do nikogar, nikogar ne smeš obsojati, treba je imeti tudi razmeroma urejeno življenje, pa še roditi se moraš s tem.

Nobenih negativnih čustev in namenov torej. Kaj pa, če imate nekoga preveč radi? Vas lahko to ovira?

Empatija je odvisna od tega, koliko mi kdo dovoli, da vstopim, koliko me sprejema. Sprejema pa me toliko, kolikor sem odprt v srčni čakri. Če na primer k otroku, s katerim so problemi, vstopiš z mislijo, da je problematičen, zloben, da dela težave, potem te ne spusti zraven. Spusti te šele takrat, ko ga sprejmeš brezpogojno natanko takšnega, kakršen je. Če ga sprejmeš iz srca in se pogovoriš z njim. Njegova osebnost je eno, drugo pa je, kar je v resnici. Jaz to ločim, nekateri pa po mojem včasih zmotno enačijo osebnost in dušo. Duša je individualna zavest, ki je prišla iz celote, je nekaj, kar je večno in nikoli ne umre. Osebnost pa umre. Z vidika osebnosti torej res živimo samo enkrat, z vidika duše pa živimo večkrat, torej se življenje ponavlja.

Mar ne zveni pojem karme nekoliko čudno za naše kraje?

Gre za vero v to, da se nam vse, kar smo nekoč delali, nekako vrača. Sicer pa imamo tudi v Sloveniji karmični zakon lepo zajet v reku Kot boš sejal, tako boš žel. Ampak se ne prime, ker zveni preveč kmečko, pri besedi karma pa vsi pozorno zastrižejo z ušesi. (smeh) Ljudje najteže sprejemajo, da smo si to, kar se nam zdaj dogaja, nekoč sami povzročili. Zakon karme pravi: če narediš kaj slabega in potem to slabo dejanje ozavestiš ter skušaš popraviti škodo, to slabo dejanje omiliš ali izničiš. Če pa umreš prepričan, da je bilo prav, kar si storil, to odneseš s seboj v prihodnje življenje. Poleg tega se k temu doda še, kar dobiš od svojih staršev. Včasih me sprašujejo, ali obsojam tiste, ki so zdaj obogateli na račun drugih, pa jim pravim: kdo pa sem, da bi sodil, ampak nekoč bodo dobili izstavljen račun. In njihovi otroci tudi.

Pravite, da ste programirani za to, da vidite informacije, ki jih večina drugih ne. Se vam je to zgodilo čez noč, z velikim pokom ali s čim podobnim?

Ne, pri meni se ni nič bliskalo in grmelo. (smeh) Na to pot sem se podal postopoma. Moja poklicna pot je bila precej pestra. Enajst let sem bil član posadke na podmornici, potem sem bil marsikaj, redar v diskoteki, častnik v slovenski vojski, atletski trener, in takrat sem se začel srečevati z ruskimi ekipami. Ugotovil sem, da njihovi trenerji obvladajo neke drugačne prijeme. Poskušal sem in intuitivno ugotovil, da mi to gre. Če koga boli glava, pa mu jo zmasiram, ga neha boleti. Potem se je nadaljevalo s trdim delom, s seminarji od kitajske medicine do radiestezije, reikija … Vse to sestavljaš, zraven pa je še ta moja naravna potreba, da podrem vse meje. Moram pogledati čez. Večino stvari, ki sem jih odkril, sem odkril onkraj meje dovoljenega, vsakdanjega, tistega, kar družba predpisuje. Večina ljudi se drži varnih meja, v katerih se dobro počutijo in kjer je vsakdanje življenje precej ugodno.

V Sloveniji ljudje že kar v velikem številu sprejemajo zdravilce, se pa zato glede tega nikakor ne premakne uradna medicina.

Mislim, da je Slovenija edina evropska država, ki zdravnikom z licenco ne dovoljuje zdraviti tudi z alternativno medicino, kar je popoln nesmisel. V resnici ta sistem že kar dobro funkcionira, uradno pa pač ne. Ampak čas bo prinesel svoje. Nekateri ljudje na ministrstvu za zdravje so bili pri pripravi zakona o zdravilstvu negativno usmerjeni, kot da to ne deluje, da gre za učinek placeba in da je samo to izhodišče, na podlagi katerega se lahko pogovarjamo. Kar je seveda težko. Ampak včasih pravim, da je to dobro, kajti tisto, kar je dobro, bo prodrlo skozi kljub težkim preizkušnjam. Dobro je torej, da imamo preizkuševalce, zato da nazadnje pridejo ven le dobre stvari. Strinjam se s tem, da morajo biti terapevti izobraženi, da morajo imeti tudi medicinsko znanje. V šoli, ki jo vodim kot pripravo na izpit za zdravilca pri Gospodarski zbornici, je v programu najprej dvesto ur temeljnega medicinskega znanja, potem tradicionalna indijska in kitajska medicina, šele nato pridejo na vrsto znanje oziroma delo z energijami in zakonitosti, kako te delujejo. Do resničnega razumevanja pa potem potrebuješ še čas. Mislim, da so ljudje, ki se že rodijo s takšnim znanjem, le prepoznati ga morajo. Izobraževanje je pravzaprav prav to: prepoznavanje znanja znotraj nas, ne pa da si zgolj nekaj zapomniš.

Naj vam postavim najbolj klasično in stereotipno vprašanje: smo vsi ljudje potencialno bioterapevti?

Srbi imajo rek, da iz dreka ne moreš narediti pite, če pa jo, je to drekasta pita. Vsi smo za kaj dobri, nismo pa vsi dobri za vse. Znani bioterapevt Domančič, na primer, je na svojih seminarjih za bioterapevte usposobil tisoče ljudi; trdi, da smo lahko vsi enako dobri. Ampak po mojem ne moremo biti. Predvsem je zelo malo ljudi sposobnih vzpostaviti dobro komunikacijo, ki je nujna. Potem je treba imeti večji naravni potencial, kot ga imajo povprečni ljudje. Rodimo se z različnimi potenciali, tudi v skladu s tem, zakaj smo na tem svetu. Instantni pristop ne deluje. Terapevti pa tudi zdravniki se pogosto ne strinjajo z menoj, ko pravim, da nihče nikogar ne zdravi, da gre vedno za proces samozdravljenja. Terapevt, zdravnik, homeopat ali kdor koli drug vam lahko samo pomaga ozavestiti, od kod prihaja problem, kaj morate narediti, lahko vas tudi podpre z različnimi načini, morda zdravili, da se v vas sproži proces zdravljenja, to pa je vse. In če to kot terapevt razumeš, potem ni treba biti vzvišen. Vzvišen postanem, če mislim, da sem mali bog, vi pridete k meni, jaz naredim čira čara in vas s tem pozdravim. To je vzvišenost. Kaj v resnici naredim? Nič, samo svoje delo posrednika opravim. Če si vzvišen in igraš, da si kaj več, za to porabljaš svojo energijo, ki jo potrebuješ za druge stvari. Če hočeš vzdrževati nekaj, kar nisi, moraš to tudi plačati.

Torej lahko bioterapevti škodujejo tudi sebi? Kaj pa drugim?

Če si v glavi zgrešeno predstavljajo, da so oni tisti, ki predelujejo bolezen, jo prevzemajo nase in se s tem obremenjujejo. Nevarni so tudi za stranko, kot rečemo, na primer zaradi nepravilne presoje, da stranka ne potrebuje medicinske pomoči. Če vas boli glava, na primer, imate morda tumor in torej potrebujete slikanje glave. Druga stvar pa je, da vas tak bioterapevt prikrajša za to, da pri sebi ozavestite, zakaj vas boli glava. Če vas boli, ker imate slabe odnose v službi, pa vam terapevt glavobol vsak mesec pozdravi, dobite lažno predstavo, da ste v redu. V resnici pa bi vam moral povedati, da morate urediti odnose v službi in potem bi vas glava pač nehala boleti. Energijsko ravnovesje se uredi samo po sebi. Tako preprosto je to.

Kot ste že tekli – sami smo odgovorni za to, kar se nam dogaja?

S svojimi mislimi ves čas ustvarjamo novo energijo, kakšno ustvarjamo, pa je odvisno od nas. V biopolje družine vsi prinesemo svojo energijo, in če ima kdo nenehno negativno energijo, je jezen, užaljen, nezadovoljen, zato trpi cela družina. Prav neverjetno je, da poskušajo otroci takrat to energijo prevzeti nase, jo predelovati, zato ker si prizadevajo uravnovešati energijo v družini. Otrok  dobi astmatične napade, bronhialno astmo, angino, vnetje ušes … To so tipični simptomi, ki jih dobijo otroci, zato ker prevzemajo agresijo staršev. Otroci se velikokrat pozdravijo, ko staršem poveš, naj uredijo medsebojne odnose. Danes tako razmišljajo in naročajo tudi zdravniki, čeprav se ne izpostavljajo.

Se vpliva odnosov, ki jih imamo z drugimi, torej premalo zavedamo?

V medsebojnih odnosih smo bolj povezani, kot si predstavljamo. Sprejeti moramo dejstvo, da smo bitja, ki živijo na telesnih, energijskih in duhovnih ravneh, in smo ves čas povezani. Tudi če telesno nisva povezana, ves čas komunicirava in se povezujeva na drugih ravneh. Če vam lažem z besedami, moja podzavest ne laže in vam tudi pošilja informacijo, da lažem. Zato se bova oba nenadoma začela počutiti neprijetno. Na teh ravneh smo torej nenehno povezani in se moramo tega tudi zavedati. Z ljudmi v komi, na primer, se ne da komunicirati z besedami, se pa da komunicirati na višji ravni. Imel sem nekaj takšnih izkušenj in po njih so se ljudje popolnoma odprli.

Zakaj prav takšni dogodki, kot so koma, nesreča, smrt bližnjega ali kaj podobnega, ljudi pogosto tako odpre?

Takrat odpade mentalni del. Se pravi tisto, kar je priučeno, razne dogme, predsodki, pravila, kaj se sme in kaj ne. V nekem obdobju naše evolucije je bilo vse to po mojem potrebno, ker nismo bili dovolj zreli, da bi bili zares odprti, zdaj pa prihaja čas, da se odpiramo, čas, da to presežemo. Ko še vedno uporabljamo razum, ampak ga uporabljamo kot orodje, hkrati pa se začnemo zavedati nekih višjih ravni in tudi komunikacije na njih. Človek se lahko izuri, da izstopi iz svojega telesa, poveča svoje vibracije in gre pogledat stvari nekam drugam. To dela Primož. Simulacija tekmovanja je astralno potovanje, z energijskim delom sebe izstopi iz telesa, gre na stadion in simulira vseh šest metov do popolnosti. Programiran je, da bo to izvedel. Nič takšnega, česar ne bi mogel narediti vsak človek. Saj ljudje to počnemo, le da nezavedno, se pa da tega naučiti in se izuriti. Je to potrebno? Večinoma ne. Je pa fino to vedeti in s tem dobiti širši pogled.

Kaj naj naredimo, če nam v življenju vse uhaja iz rok in ne vemo več, kako naprej?

Prvi korak je, da se moramo ustaviti in narediti nekakšno analizo stanja, bilanco, potegniti črto in videti, kaj počnemo narobe. Najprej je, kot rečeno, treba pogledati, kakšni so naši odnosi, in jih začeti urejati. Potem je treba pogledati, ali imamo dovolj urejeno razmerje med počitkom in delom. Če ne počivamo dovolj, se sami ne regeneriramo več in sčasoma bomo seveda potrebovali pomoč, medicinsko in alternativno. Urediti je treba tudi prehrano. Pa svoje razmišljanje. S svojimi mislimi smo kot radijski sprejemnik. Če smo destruktivni, polni obsojanja, če so vsega krivi drugi, potem funkcioniramo na tej frekvenci in se srečujemo s takšnimi ljudmi. Druge možnosti preprosto ni. Z mislimi se lahko preklopimo, da začnemo drugače razmišljati, da se začnemo spraševati, kaj lahko damo, ne pa, kaj lahko dobimo. Potem se je treba zavedati, da sami prevzemamo odgovornost za svoje življenje. Jaz sem odgovoren za svoje življenje, ne kdo drug. Takoj ko kdo ugotovi, da so ga starši napačno vzgajali, to pomeni, da se tega zaveda in se lahko spremeni. Ljudje se lahko spreminjamo tudi v poznih letih, pri osemdesetih, če hočete.

Mar ni precej bolj razširjeno prepričanje, da se ljudje z leti pravzaprav ne spreminjamo?

Po mojem ne drži, da se osebnostno zgradimo do dvajsetega leta, potem pa se ne spreminjamo več. Le zelo malo ljudi dela na sebi, ker smo začeli sprejemati zahodnjaško miselnost, naravnano na potrošništvo, na tekmovalnost, to pa ni vedno nujno dobro za nas. Toda če dovolj delamo na sebi v tem globljem smislu, smo lahko tudi tekmovalni. Vzhodnjaška učenja pravijo, da je ta naš duhovni del kot korenine drevesa. Steblo, veje in sadeži pa so zemeljski svet, ki ga imamo. Če so korenine slabe, potem se sušijo veje, sadeži so slabi. Treba se je torej odločiti, ali porežemo veje ali okrepimo korenine. Jaz, ki imam možnost tega vpogleda, sem recimo pogledal kar nekaj bogatih ljudi na tem svetu. Ne tistih, ki so obogateli na hitro, s špekulacijami, ampak trajno bogatih. In ti so v svojem bistvu pravzaprav zelo duhovni, zelo odprti. Pravzaprav so bogati zato, ker so duhovni, saj so to prinesli iz svojih prejšnjih življenj.

Ob Primožu se je zbrala izjemno učinkovita in složna ekipa, v kateri vsak prispeva svoj pomembni delež. To najbrž ni naključje, ali ne?

Na naključja ne pristajam, ker vem, da ko se najde pravi človek, ki zna izkoristiti vse svoje potenciale, sam prikliče tiste, ki mu bodo pomagali. To ni naključje. Analiziral sem Primoževo natalno karto, kar on ve, in iz nje je mogoče videti tako njegov uspeh kot ljudi, ki ga obkrožajo. Mars je pri Primožu nadpovprečno močan in kaže strašen naboj energije. Ta naravna agresivnost ni nič slabega, pomembno je le, kako jo usmeriš. To pomeni, da lahko s takšnim energijskim nabojem postaneš vrhunski športnik, tako kot Primož. Lahko pa bi bil tudi vrhunski bandit z velikimi uspehi na mednarodni ravni. (smeh)