Zarja Jana

Nekateri jim pravijo varuhi, drugi zagovorniki, uradni naziv pa je »zastopniki pacientovih pravic«. Imenuje jih vlada. Trinajst jih je po vsej državi in upokojena zdravnica Duša Hlade Zore je verjetno najbolj izpostavljena med njimi. »Velikokrat sem bila v medijih. Morda me tudi novinarji zato kličejo?« ugiba. »Tudi ljudje me poznajo iz medijev. Se mi večkrat zgodi, da kje sedim, pa pravijo, gospa, jaz vas pa poznam. To me ne moti. Tako gledam na to: če lahko naredim kaj dobrega …«

Visoka napetost. Mi je nismo nominirali zato, ker je veliko v medijih. In nismo je nominirali zato, ker opravlja delo zastopnika, temveč zaradi tega, kako to delo opravlja. Stiske bolnikov in njihovih svojcev se prelivajo daleč preko dvanajstih ur, kolikor jih zastopniku na teden za delo namenja država. Uradne ure v pisarni ima le dvakrat na teden, zato elektronska sporočila ponižanih in razžaljenih prebira tudi doma. »Resnično vse pogledam,« zagotavlja. Opravka ima z ljudmi pod visoko napetostjo in je tistemu, kar je uradno predpisano delo zastopnika – reševanje nesporazumov med bolniki in zdravniki –, dodala tudi poslušanje pacientov. Posluša jih. Sliši jih. Razlaga. Pomirja. Svetuje. Posreduje. In vse to počne z neskončno potrpežljivostjo in milino. Se sploh kdaj razjezi? »Zelo zelo redko. Morda zato, ker se raje zadržim. Vse poskušam premleti v sebi in me kakšne stvari obremenjujejo. V pogovorih z zdravniki, pa tudi pri pogovorih s pacienti, je včasih malo težko. Veste, pacient nima vedno prav. In je treba potem najti pravi način, da mu to razložiš. Mislim, da je komunikacija zelo pomemben faktor. Da pacientu razložiš, mu skušaš malo pojasniti – ker pojasnila sicer težko dobi –, da je to pač tako. In ga poslušaš, ko se razjezi … na zdravstvo, na politiko, na vse skupaj. Vsaj jaz tako delam.«

Najprej se pomirite. In takole, malo med vrsticami, pride na dan, da mora tudi od ljudi, ki jim skuša pomagati, marsikaj požreti. »Ni bilo pogosto, se je pa že zgodilo, da sem pacientu odložila slušalko. Ženski ali moškemu, saj ni razlik. Sem rekla, oprostite, najprej se pomirite in me potem pokličite. Žaljivk in vpitja ne bom prenašala. In potem sem preprosto rekla na svidenje. Na obravnavah pa se trudim, da se ne bi prepirala. Tudi pacientom, ko gremo na prvo ali na drugo obravnavo, vedno rečem, naj se pomirijo. In tudi kadar pišejo pisma ali pritožbe, jih opozorim. Kadar napišejo pritožbo, gre ta tudi k zdravniku in včasih so te pritožbe take, da bi lahko kdo tudi kazensko odgovarjal. Saj veste, žaljive. Takrat jih opozorim, naj se 'nazaj držijo'.«

Izziv, tretjič. Sredi decembra se ji izteče drugi mandat zastopnice pacientovih pravic. »Bila sem že čisto odločena, da ne bom več kandidirala,« pravi Duša Hlade Zore. Dva mandata, deset let, se ji je zdelo čisto dovolj. In je bila spet presenečena, štiri društva so jo prosila, naj vendar ostane. Odločilno vlogo je potem odigral njen vnuk, eden od treh, ki ji je rekel: »Veš kaj, babi, ko je dedi umrl, sem bil tako vesel, da tole delaš, ker sem prebral, da če eden od partnerjev umre, gre potem drugi hitro za njim. Jaz imam pa tako rad svojo babi in mislim, da bi bilo to dobro zate. Ti kar kandidiraj, premisliš si še vedno lahko.« Veliko resnice je v tem, priznava njegova babica. »Dejansko mi je to delo pomagalo pred dvema letoma, ko mi je umrl mož. Pri vsakem delu, ki ga opravljam, tudi jaz pridobim. In tako sem dva dni pred koncem razpisa oddala prijavo. Če me bodo izbrali, prav, če ne, pa tudi, ker imam pred sabo že drug izziv: pravkar smo izvedeli, da bomo pri Zvezi društev bolnikov z osteoporozo dobili malo več denarja, se bom pa s tem intenzivneje ukvarjala. Že vidim nove izzive.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 47, 19.11.2019