Spoštovana Eva, res ne vem več, kaj naj naredim. Že dolga leta ima moj sin težave v šoli, zdaj ko je nekako prilezel v tretji letnik srednje šole, pa hoče vse pustiti. Kot kaže, bo imel tri popravne izpite, prejšnji teden pa se je odločil, da jih sploh ne bo opravljal. Če mu kaj rečem, znori in se takoj spreva. Trenutno misli, da je najpametnejši na svetu, da bo šolo pustil in delal izpite, kot to počne nekaj njegovih prijateljev. Rada bi ga nekako spravila do pogovora s šolsko svetovalko, pa noče nič slišati o tem. Sicer pa sem samohranilka, oče nikoli ni skrbel zanj niti plačeval, in preprosto ne vem, na koga naj se obrnem v takem položaju.

Res vam ni lahko, tudi zato ne, ker se morate z razmerami spoprijemati sami in vam partner ni v pomoč. Trije popravni izpiti so kar pošten zalogaj in brez zelo natančnega načrta, kako se jih bo sin lotil, ne bo šlo. No ja, če se jih bo sploh lotil, saj vas tudi glede tega gloda črv dvoma.

Težave z učenjem
Šolske težave najpogosteje izvirajo iz dveh smeri. Ena so otrokove slabše učne sposobnosti. Otrok, ki se s tem spopada, ima učne težave predvsem zato, ker pouku ne zmore slediti. V osnovni šoli, predvsem v nižjih razredih, ko snovi še ni tako zelo veliko in je podajanje bolj konkretno, otrok navadno »zvozi«, seveda s precejšnjim trudom staršev pri njegovem učenju. Takrat starši bdijo nad šolskim in domačim delom, otroka spodbujajo, se z njim učijo, namesto njega naredijo kakšne izvlečke iz snovi ali miselne vzorce, da bi mu olajšali učenje. Seveda je delo za šolo takrat projekt celotne družine, vsi so vpreženi in vsi garajo. Na začetku še gre, pozneje je treba vlagati čedalje več energije in časa, uspeh pa je vedno manjši.
 
Pomanjkanje delovnih navad
Drug vir šolskih težav pa so lahko pomanjkljive učne in delovne navade, kar pa ima spet nekaj možnih vzrokov. Razvajeni otroci so navajeni, da jim vse, kar želijo, prileti v naročje samo od sebe. Druga skupina so nadarjeni otroci, ki jim v prvih razredih ni bilo treba niti migniti s prstom, vse jim je samo od sebe letelo v glavo, učenju jim ni bilo treba posvečati prav nobenega napora. Zato so nekateri razvili veliko lagodnosti. Ko pa se zahteve povečajo, nimajo nobene strategije učenja in jim uspeh hitro spolzi navzdol. To se navadno zgodi ob prehodu na srednjo šolo in glede na to, da opisujete, da težave trajajo že dlje, verjetno pri vašem sinu ne gre za to.
 
Omenjate, da se sin s šolskimi težavami spoprijema že dlje časa. Žal prognostično to ni najboljše. Dolgotrajni šolski neuspeh prinaša s seboj slabše znanje in razkorak med tistim, kar zna, in tistim, kar bi moral znati in kar šolski sistem od njega zahteva, se potem povečuje. To pomeni, da realno vedno teže sledi zahtevam.

Če sin redno obiskuje šolo in nima neopravičenih izostankov, je stanje nekoliko bolj rožnato.

Ne eno in ne drugo za otrokovo samopodobo ni najboljše

Potreba slehernega med nami je, da je na nekem področju uspešen. Za ohranjanje samozavesti je mladostniku, ki položaju iz katerega koli vzroka ni kos, laže reči »Ne bom!«, kot pa: »Ne znam.« Zato vam polagam na srce – poskušajte realno pogledati stanje. Če zahtevnosti ne zmore, ga nikar ne silite, če pa samo noče, ga skušajte prepričati.

Pogovor s strokovnjakom lahko naredi čudeže
Če pravi, da bo delal izpite, to morda iskreno misli, a ni rečeno, da bo res sam zmogel. Pogovor s šolsko svetovalko bi bila res zelo dobra rešitev, če ga boste le lahko pripravili do tega, da se bo obrnil nanjo. Skupaj bi lahko določila, kje je jedro problema, katera so fantova močna področja in na katerih je šibek. Njen dragoceni prispevek bi bil tudi pri zgraditvi primernih učnih strategij, če jih fant morda še ne obvlada (krčenje snovi, načini učenja, sistem ponavljanja, načrtovanje …).

Tudi inštrukcije so lahko učna bergla, da z zunanjo pomočjo snov toliko usvoji, da bo lahko naprej delal sam.

Pregovor pravi: Konja lahko prisilite, da gre do vode, ne morete pa ga prisiliti, da bo pil. Vašega sina v učenje ne morete prisiliti, lahko pa mu pomagate. Ne morete sedeti zraven in ga držati za roke, ne morete delati namesto njega, prav tako pa ga ne morete prepustiti usodi.
A ne tako da mu pridigate in ne da mu stalno dopovedujete o nujnosti učenja, temveč s pogovorom, za katerega izberite čas, ko sta oba dobre volje in »nenasikana«. Vsak od vaju naj pove, kako vidi položaj in – brez tega nikakor ne bo uspeha – nujno tudi svoje načrte, kako bi se zadeva lahko razpletla.

Če želi opravljati izpite, lahko privolite tudi v to, vendar mora sin zelo natančno, z datumi opredeliti, kdaj bo katerega opravljal. Poleg tega mora narediti načrt (dnevnega, tedenskega in mesečnega), kako se bo popravljanja in učenja lotil. Včasih imajo mladostniki, čeprav se počutijo že zelo odrasle, še vedno nekakšno magično pojmovanje, da se bo vse nekako izšlo, kar je pogosto le precenjevanje lastnih zmožnosti.

Sprehod v prihodnost
Povprašajte ga, kje se vidi čez deset, dvajset let in kaj želi v življenju početi. Pri tem se ne pustite odpraviti na hitro, češ, bom že kaj. Če vam predstavi konkretne načrte, kaj bi rad postal, pa tudi če to ne vključuje (trenutnega) nadaljevanja šolanja, mu le prisluhnite. Hvaležen vam bo, da vas zanima, in hkrati se bo tako aktiviral, da bo o svoji prihodnosti razmišljal sam. Zdaj namreč vlaga energijo v upor proti sistemu, učenju, šolanju in seveda proti vam.

Zelo rada bi vam rekla, da bo že šlo, a tega ne morem. Lahko pa vam svetujem: pogovorite se s sinom, poiščita rešitev, ki bo sprejemljiva za oba. Nikakor mu ne dovolite, da se le »valja« naokoli. Če ne želi nadaljevati šolanja, mora nujno in takoj poprijeti za kakšno delo. Za začetek naj doma prevzame kar nekaj obveznosti, ki ste jih doslej opravljali vi, ozre pa naj se tudi za kakšnim delom. Nikar ga ne ujčkajte. Če gre le za trenuten upad interesa in ima dovolj sposobnosti, da zmore zahtevnost srednje šole, mu izgubljeno leto ne bo škodilo. Ne, prav lahko mu da novo energijo za aktiven pristop naslednje leto. Žal pa prinaša zgodnja zaposlitev (če bo sploh dobil delo …) s seboj tudi past, saj lahko mladostnik pri tem, ko enkrat zavoha privilegije, ki so povezani z lastnim zaslužkom, za šolanje izgubi motivacijo.

V svoji šolski praksi sem srečala kar nekaj otrok, ki so v šoli trpeli kot žival, popoldne pa so neznansko spretno in z veliko pripravljenosti poprijeli za konkretno delo, da le ne bi bilo treba sesti za mizo – in so se potem razvili v pridne in odgovorne delavce ter zadovoljne odrasle. Iz srca vam želim, da mu bo uspelo.

 

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.

Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom ZA EVO HROVAT KUHAR.

 

 

Tekst: Eva Hrovat Kuhar                                    Jana št. 25, 22.6.2010