Nebesa naj kar počakajo!
V teh negotovih časih, zaznamovanih z boleznijo in izgubami, si želimo zgodb, ki nas navdihujejo in vsaj za kratek čas usmerijo misli na lepše plati našega bivanja. Ena takšnih je pred vami. Govori o drobni, a nadvse vitalni (skoraj) triindevetdesetletnici Angeli, ki ji je usoda že ob rojstvu vzela sluh, veselja do življenja pa nikoli. Kot najstnica je preživela drugo svetovno vojno, vzgojila tri otroke, se soočala z izgubo svojih najdražjih, ko pa ji je začel pešati spomin, je našla svoj dom v Domu starejših občanov Moste - Polje. Ni ji bilo lahko, ko je zaradi karantene morala ostati med štirimi stenami. A je potrpežljivo čakala, da izolacija mine, vmes brez večjih težav prebolela še covid in se naučila uporabljati celo tablični računalnik, da je lahko videla sorodnike in z njimi ohranjala stike. »Pritiskala je po tipkovnici in me lepega dne poklicala!« je bila presenečena njena nečakinja Sabina Pokovec, ki svojo drugo mamo, kot ji pravi, silno občuduje in spoštuje ter se tudi sama kar ne more načuditi njeni radoživosti.
Sabini Pokovec, tolmački za gluhe, gre zahvala, da sva tisti petek z njeno teto Angelo Šantavec lahko poklepetali. Čeprav ji nagaja spomin, še posebno po preboleli okužbi z novim koronavirusom, in ji kdaj kakšna stvar uide iz glave, so utrinki iz mladostnih dni zelo živi. Na primer na čas pred drugo svetovno vojno, ki jo je rdečelasa Gela, drobna najstnica svetle polti, preživela z mamo, očetom in sedmimi sorojenci. Pa težka vojna leta, ko je izgubila dva brata in morala končati šolanje v Gluhonemnici – izobraževalni ustanovi za otroke z motnjami sluha – v Ljubljani. Sluh sta zaradi bolezni izgubila tudi sestra in brat, Angela pa se ne spominja, da bi kdaj slišala. V tistih časih gluhim ni bilo lahko, a Angela je našla svojo pot, se poročila, rodila tri otroke, delala najprej v tiskarni, potem pa v opekarni, kjer je spoznala ljubezen svojega življenja, bodočega moža Francija. Kot perica v Univerzitetnem kliničnem centru je dočakala upokojitev, za kak dodaten dinar je pospravljala po domovih premožnejših, svoje največje veselje pa našla v obdelovanju zemlje ob svoji hiši v Zadobrovi.
Delo na svojih dveh njivah, ki sta vedno tako bogato obrodili, da je z zelenjavno radodarno zalagala bližnje, še vedno zelo pogreša. Pa družabne urice v organizaciji dnevnega centra Društva gluhih in naglušnih, ko so v dobrih starih časih pred korono skupaj počeli marsikaj, med drugim tudi vandrali po Ljubljani. Sajenje, okopavanje, pletje pa ji ni pridelalo le odličnega paradižnika in motovilca, ampak tudi gibčnost, ki jo je ohranila do danes. Ko se je Angela pred dvema letoma preselila v sobo Doma starejših občanov v Mostah, je pri uri telovadbe prekosila celo vaditeljico in se z obema rokama v priklonu dotaknila tal. Kako, mimogrede pokaže še danes, in pri tem je treba zapisati, da v tem položaju vztraja presneto dolgo in prekosi marsikaterega petdesetletnika!
Edina diagnoza je – starost. Da bo Angela, ki bo aprila dopolnila 93 let, dočakala vsaj še eno leto, verjame tudi sama, saj je toliko let živel njen stari oče. A tisti, ki jo poznajo, so prepričani, da bodo v njeni družbi uživali še precej dlje. Resda jo malce boli levi kolk, saj je imela dve manjši nesreči na kolesu, a sicer ji zdravje tako zelo služi, da ji ni niti covid pretirano škodoval. »Spominjam se, da me je teta pri 85-letih prosila, naj jo peljem k zdravniku, da bi ji vendarle predpisal kakšno tableto, in bi imela o čem govoriti s svojimi prijatelji,« se med smehom spominja Sabina. In doda: »Še danes nima nobene diagnoze. Morda poje le kakšno tableto proti bolečinam.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 9, 2.3. 2021
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
