Osebni arhiv

Kako živite v tej novi realnosti, ki se nam vsem dogaja?

Tako kot mnogo ljudi sem se tudi jaz znašel v situaciji, da imam zdaj kar naenkrat več časa. Moram reči, da je bilo zadnjih šest, sedem mesecev najboljših v mojem življenju, pa nisem edini, ki to pravi. Ko pogledam, kaj se dogaja zunaj, me situacija spravi malo iz tira, ker si mislim, ali je to sploh mogoče. Ko pa vse to izključim, se držim svojih pravil, od katerih je glavno to, da ne spremljam poročil, in po nekaj dneh, ko se ukvarjam s stvarmi, ki me zanimajo, pozabim na zunanje dogodke.

V naslednjih desetih letih se bo svet spremenil kot še nikoli doslej, ste zapisali. Katera je po vašem mnenju ključna sprememba, ki nas čaka?

Leto 2020 bo po mojem odločilno, nekakšno križišče, na katerem se bo človeštvo razdelilo na dve vrsti – na digitalno in analogno. V nekem trenutku se bo človek moral odločiti. Digitalni človek bo sprejel ves tehnološki nadzor. Mesta bodo v prihodnosti pripadla transhumanistom, po drugi strani pa vidim, da v številnih ljudeh tli notranja želja, da gredo iz mest. To ni kakšna romantična želja, grem v naravo, tam je krasno, potem pa po sedmih dneh ponoriš od dolgočasja. V sebi čutijo spontan vzgib po selitvi, ki pa ni beg. Ključna sprememba, ki se bo začela dogajati, je torej – stapljanje človeka s strojem.

Zakaj ste se lotili te teme o transhumanizmu in kako bi ga opisali?

Transhumanizem je pojem, ki se je začel širiti pred nekaj leti. Že samo ime pove, da gre za težnjo preseči človeške omejitve. Kdo bo seveda rekel, pa kaj je tukaj slabega. Rekel bi, da obstajajo dve vrsti preseganja človeških omejitev. Ena je organska, to je naravni transhumanizem, kar ni nič drugega kot učenje in vaje. Vsak človek, ki nekaj trenira, poskuša preseči meje, postaviti nove rekorde. Transhumanizem, o katerem govorim v knjigi, je tehnološki transhumanizem. To je ideja, po kateri naj bi tehnologija nadgradila človeka, ne da bi v to vložil kakršenkoli trud. Transhumanizem želi človeka demokratično, z obljubami spojiti s tehnologijo, predvsem z informacijsko in komunikacijsko, da bo postal nekaj več od človeka. Nadčlovek. 

To se verjetno že dogaja?

Teh konkretnih stvari je na tisoče, recimo socialni kreditni sistem na Kitajskem. Sistem skozi pametne mreže sledi vsaki tvoji besedi. Če rečeš kaj neprimernega, kupiš v trgovini alkohol, dobiš negativne točke. Ko je teh negativnih točk več, se ti v nekem trenutku začnejo ugašati družbene možnosti, od katerih v vmesnem času postajamo odvisni. Kot recimo, da ne moreš na vlak, tramvaj, na internet, v banko … Kitajska je primer, kam se želi popeljati svet. A na Kitajskem so to lahko izvedli, ker so imeli za to ugodne razmere – pravo mentaliteto in komunistični sistem. Smo v času, ko se vse to prvič dogaja, zato ne moremo iskati primerjav v preteklosti. Znani newyorški fizik in promotor znanosti Michio Kaku je lepo rekel: »Nas ne zanima več internet, temveč 'brainnet'.« Torej, da bo ogromno možganov spojenih v nekakšen kolektivni organizem. Zdi se, kot da je to še leta oddaljeno od nas. Pa ni.

To se sliši, kot da filmi, kot je Terminator, postajajo resničnost ...

Najprej moramo definirati, kaj sploh je zavest. Transhumanisti menijo, da so zavest predvsem nevronski procesi, nevronske mreže, proces razmišljanja, to, kar oni lahko vidijo, izmerijo in kopirajo. Človeška zavest pa je pravzaprav tisto, česar ne morejo kopirati, ker je nematerialno, kot je čutenje žalosti, strahu, bolečine. Tega se ne da prevesti na digitalne ničle in enice. Preprosto ne morete, kot ne morete kvadrata prevesti v krog. Prepričujejo nas, da bomo imeli s posegi v telo dostop do tehnologije, ki jo bomo upravljali, vendar pa tehnologija upravlja nas.

Več v reviji Zarja Jana št. 44, 3.11.2020