Šimen Zupančič

Bilo je vroče torkovo popoldne v Primorju. S fotografom sva sledila množici, ki se je pomikala iz koprskega pristanišča proti Titovemu trgu v središču mesta. Vmes so vzklikali: »Luke ne damo! Luke ne damo!« pa »Lopovi! Lopovi!« Bilo je kot v kakšnem filmu. Pa ni bil film. Bila je resničnost, kruta resničnost.

Okrog Luke Koper, enega redkih kosov družinske srebrnine, ki so nam še ostali, se v zadnjem času vzbujajo apetiti. Imeti Luko Koper pomeni imeti izjemno poslovno moč, zato bi se je rado polastilo kar nekaj omrežij, »hobotnic«. Slovenski državni holding je predlagal nemškega predsednika nadzornega sveta Sorgenfreia, povezanega s pristaniščem Hamburg, ki bo zagotovo hotelo slabiti Luko Koper, pa so ga potem umaknili in predlagali Koprčana Rajka Reška. Državni sekretar Metod Dragonja je dokazoval, da nadzorniki, uprava in Luka slabo delajo, a se je hitro razkrilo, da je to počel s starimi podatki. Odstopil seveda ne bo. Zoper infrastrukturnega ministra Gašperšiča parlamentarne stranke že pripravljajo interpelacijo.

Primorski je tega dovolj. Še vedno je živ spomin na podobne poteze v preteklosti, ki so sesule primorsko gospodarstvo. Istrabenz, Cimos, Intereuropa, ribištvo, turizem … Shod je bil organiziran tudi za preprečitev plenjenja podjetja Vinakoper, obalnih hotelov in drugega slovenskega premoženja. V zadnjih desetih letih so bančniki in finančniki izropali potencial slovenske Istre. Namesto da bi od njega živela vsa Slovenija, bogatijo posamezniki, in še od teh so nekateri tujci.

Ena izmed glavnih zahtev protestnikov je bila, da na skupščini ne sme priti do zamenjave nadzornikov v Luki Koper, pristanišče naj dobi dva vhoda, zahtevali so razširitev koncesijskega območja in sprejem programa razvoja Luke do leta 2020 ter takojšnjo razrešitev vseh, ki jo rušijo. Če država in njeni predstavniki tega niso sposobni uresničiti, naj odstopijo. »Pristanišče so zgradili delavci brez pomoči države, nato je postala lastnica država, ki se do nje obnaša ponižujoče,« je povzel predsednik sindikata pristaniških delavcev Pavel Lokovšek.

Drago Mislej - Mef:

Pustite nam vsaj malo ponosa, sicer si ga bomo vzeli!

Novinar, urednik, glasbenik in besedilopisec je s čustvenim zapisom o Luki Koper sprožil val navdušenja in deljenja po spletnih omrežjih. Našli smo ga med protestniki, vsakdo, ki ga je srečal, mu je segel v roko in mu čestital.

Protestni shod je za nami – ali ni že malo pozno?

Začelo se je s fanti v Luki Koper, a oni so samo delček problema v tej državi. Vsi »naši fantje« so narobe razumeli družbeno lastnino – ko je postala državna, je potem postala kar njihova lastnina. In tako se tudi obnašajo – kot da bi bilo to njihovo. Pozabili so, da so bili samo izvoljeni, da upravljajo to lastnino. Mislili smo, da so pošteni in bodo poskrbeli, da bomo tudi mi imeli kaj od nje, ne samo oni. Bojim se, da je res že malo pozno, glavne stvari so že šle. Nategnili so nas vsi po vrsti, levi in desni. Najprej pa nekdanji ZSMS-jevci, oni so prvi pogruntali, kako se da kaj pobrati, izdelali so si zakone s pomočjo LDS-a, da so lahko pobrali smetano. Potem so jih videli desni in začeli pleniti še oni. Potem še nekdanji partijci prek ZLSD-ja, a so že zamujali. In nazadnje je bilo prepozno. Nam so dajali bombončke v obliki certifikatov, ki so jih nato razlastninili. Ves čas pa so bili zraven advokati – brez njih ne bi bilo nič, oni so jim svetovali, kako to narediti, da bo šlo skozi. To počnejo še danes, ko ni več kaj dosti vzeti, a bolj na skrivaj. Kaj lahko še vzameš v Primorju? Cimosa ne bo vzel nihče, ker bo vzel tudi izgubo. Luka še edina nekaj prinaša, drugo je zadolženo do amena. Hoteli Bernardin prodajajo hotel v Simonovem zalivu. Potem bodo povedali, da so ga prodali tujcu, pripeljali bodo svoje didžeje in maserje. Danes sem slišal, a skoraj ne morem verjeti, da so v Simonov zaliv pripeljali delavce iz Bosne ali Bolgarije, ki bodo delali za evro na uro. Natakarje.

Bodo demonstracije obdržale nadzorni svet Luke Koper?

Ne poznam nikogar iz nadzornega sveta, ne poznam niti predsednika uprave Matića, o njem vem le, da je začel v Luki kot delavec in dal skozi ves proces do direktorja, in vem, da ga imajo zaposleni radi in mu zaupajo. Nadzorniki ne ustvarjajo rezultata, samo spremljajo ga. Bistvena težava je, da tisti, ki bi prišli namesto njih, ne smejo priti z napačnim ciljem, ki je tako pogrošno jasen in razviden: da bi prodali Luko. Zgraditi drugi železniški tir – ker država nima denarja zanj, bi ga dal tujec. Kako se mu bo to vrnilo? Tako, da bi mu dali tretji pomol. In to je kratka pot, da ima tujec vso Luko. Včeraj mi je zelo bistra upokojenka poslala elektronsko sporočilo: »Mef, poglej, če zberemo mi upokojenci in zaposleni na mesec vsak po en evro, zberemo v enem letu denar za drugi tir.« Tir naj bi stal 1.300 milijonov, lahko bi ga zgradili za 800 milijonov. Vsak slovenski upokojenec bi bil mali delničar drugega tira Luke Koper. No, ta matematika verjetno ne drži.

Pristanišče Hamburg naj bi bilo zainteresirano za prevzem Luke. Nemec Sorgenfrei, ki so ga predlagali za prvega nadzornika, je bil povezan z njim.

Pristanišče Hamburg dela prek njega, a zdaj bodo poskušali narediti drugače. To je tako kot v nogometu: ekipa kupi igralca, ki ga v bistvu ne potrebuje, a ga ima zato, da ga ne bo imel kdo drug. Luko bodo vzeli za svojo, da jo bodo oslabili. Prek nje bodo delali samo še malenkosti. Konkurenco uničiš ali si jo prilastiš.

Napisali ste članek, ki je bil zelo odmeven. Tak oseben, čustven. O Luki seveda.

Ja, napisati sem ga moral v eni uri. Napisal sem ga iz srca, ne analitično, ker za to ni bilo dovolj časa. In potem so si ga vsi začeli deliti. Potem so me klicali s televizije, ali pridem v oddajo Tarča. Dali so mi eno minuto, pa sem si vzel malo več. In potem so me poklicali tudi fantje, ki so organizirali demonstracije, naj to povem še na protestih. Zavrnili so ljudi iz strank, ki so se ponujali, pa ljudi iz sindikatov. Tu ni nikakršnih razbijačev jajc, ampak so razgledani ljudje, ki točno vedo, kaj se dogaja. Kot ste videli, so demonstracije na visoki ravni, zelo kulturne, civilizirane. Ampak jezne. Ne nas jebat. Luka Koper je zadnji Mohikanec.

Zapravili so Drogo, Mehanotehniko …

… ladjedelnico, Stavbenik, Tomos, Intereuropo, vso industrijo … Luka je še edina ostala.

Ste zato izjavili, da je primorska regija zdaj zadnja, prej pa je bila prva?

To je čisto res. Po gospodarskih rezultatih je slovenska Istra zadnja, Prekmurje je pred nami. Po eni vrsti BDP-ja, po Ajpesu, ki naredi pregled uspešnosti firm, smo bili lani zadnji. Pred desetimi, petnajstimi leti pa smo bili prvi.

Kje bodo ljudje dobili službe, če so vsa podjetja mrtva ali v rokah tujcev?

Odpirajo male obrtne delavnice, od enega do deset zaposlenih, dosti jih dela v Trstu, vse delavke Delamarisa so se spremenile v čistilke in hodijo v Trst. Tukaj si tudi pomagamo med sabo, sosed ti da jesti, če nimaš. Botrstva na Obali ni bilo, morda se motim, a šole skrbijo, da otroci niso lačni, tu ni tipične revščine kot v mestu. Ljudje si pomagajo med sabo. Kjer je bolj toplo, je vse lažje, vsak nekako preživi. Tudi bližina meje pomeni olajšanje, lahko greš delat. Tako kot v Prekmurju.

Rešitev?

Morda bodo koga v nadzornem svetu zamenjali, a bistva to ne bo spremenilo. Morda se bo stvar samo malo zavlekla. Fantje, ki so organizirali shod, vsi delajo v Luki. Ko so prišli na javljanje v Tarčo, bilo jih je kakšnih trideset, so bili zadaj za mano kot ekipa vaterpola, dvometraši, sem se jih še jaz skoraj malo bal. (smeh) Nekdo od njih mi je rekel: »Jaz imam Luko v DNK-ju. Moj oče je delal v njej 35 let, moja mati prav tako, jaz delam dvajset let. Naša družina je dala Luki sto let življenja. Ne more zdaj priti nekdo od včeraj in nas prodati – s kakšno pravico?«

Delavci Luke so torej naredili svoje, sindikati tudi, ljudje so z njimi – kaj bo zdaj?

Nadzorniki bodo morali biti zelo previdni, da ne naredijo večjega »kažina«, kot je treba, sicer se ne bo ustavilo samo pri tem. Zgodila se bo zapora pristanišča, štrajk, zaprli bodo cesto do njega in imeli bomo veliko mineštro v škodo vsem.

Če Luka štrajka en dan, so menda izgube strahotne.

Rajši vam ne povem, kakšne so izgube! Sem novinar in vem, da en dan barke, ki čaka pred pristaniščem na raztovor, stane ogromno, ker gre za različne penale, in se moramo pogovarjati v desetinah tisočev dolarjev, saj je barka na sidru za ladjarja in špediterja čisti strošek. Štrajk je res izguba za Luko in za lastnika, ki je država. Verjamem, da bodo poskušali z izrednim stanjem, če se bo to zgodilo. A potem bodo ljudje prišli ven in bo kažin.

Zdi se, da je stavka neizbežna?

Ja, razen če bodo »zgoraj« izumili kakšno drugo kombinacijo, če bodo modri.

Koliko ljudi je bilo danes na shodu?

Približno tri, štiri tisoč. Kolikor jih poznam, so bili od Tolmina do Pivke, Postojne, delavci Javorja, ki se jim dogaja podobno … zahvaljujoč mojstrom ekonomije, ki so firmo najprej oslabili do konca, jo kupili za nič denarja. Kje se bo končalo? Naslednja bo na vrsti slabitev občin, pohopsale jih bodo večje in s tem dobile več denarja in moči. Mislim, da se bo to najprej zgodilo izolski. In na koncu slabitev države – in bomo postali trinajsta regija Nemčije. Po mojem bi nekateri celo glasovali za to. Kaj pa je država? Neki dogovor, tvorba, v kateri govorimo isti jezik. To ni sveta krava. Nisem jugonostalgik, ampak Jugoslavija je bila v marsičem bolj urejena država, kot je zdaj Evropa. Pravila so bila jasna. Tudi Slovenci smo jo kar dobro izkoristili, pobrali smo smetano. Imeli smo največjo ribiško floto v Jugoslaviji, pa nič morja.

Lahko rečeva, da je Primorska vstala?

Primorska je samo povedala fantom: »Ne nas zajebavat. Pustite nam vsaj malo ponosa, sicer si ga bomo vzeli.«

Šimen Zupančič