Šimen Zupančič

 Ljudje so mu zelo zaupali in ga maja leta 2014 izvolili za evropskega poslanca. Kritičen je do po njegovem mnenju škodljivih trgovinskih sporazumov, do Evrope, ki ne sliši svojih državljanov, do prevelike poslušnosti Slovenije, čeprav za Slovence pravi, da smo se vedno znali upreti stvarem, ki bi nam lahko zagrenile prihodnost. 

Civilna družba se ne sme predati, zato moramo ostati dejavni in angažirani, je prepričan. »V Ameriki se je z zadnjimi volitvami izrazilo nezadovoljstvo množice nad neobčutljivostjo elit. Na to opozarjam! Evropa kot projekt miru, stabilnost in varnosti se lahko s takim pristopom temeljito zamaje.«

Ste morda gledali oddajo Tarča, v kateri so prikazali, kako slovenske bolnišnice ravnajo z javnim denarjem in kako šokantne so razlike v nakupnih cenah medicinskih pripomočkov in zdravil? (Intervju je potekal še pred nadaljevanjem oddaje, v kateri je bil dr. Šoltes tudi gost, op. a.)
Že v času moje prejšnje službe smo opozarjali na to, da je v zdravstvu še veliko rezerv za racionalnejšo porabo sredstev. Že pred dolgo časa smo jasno predlagali tri stvari: standardizacijo opreme in postopkov, s katerimi onemogočiš samovoljo in prirejanje razpisov na kožo posameznega ponudnika, ter sistem referenčnih cen. Objaviti je treba sistem povprečnih tržnih cen največkrat nabavljenih predmetov v zdravstvu, od srčnih spodbujevalnikov, žilnih opornic, kolkov do igel in drugega sanitetnega materiala, za katerega se po bolnišnicah plačuje nesramno veliko denarja. Kljub zveličavnim obljubam o večji transparentnosti še vedno obstajajo tako imenovani dvorni dobavitelji in te verige očitno nočejo prekiniti, saj ne želijo opustiti te plenitve trga. Govorimo o milijardah.

Potem ko so novinarji nacionalne televizijske hiše javnosti predstavili osupljive ugotovitve svojega polletnega raziskovanja, bi morale naslednji dan leteti glave …
Mehko tnalo imamo za te glave in očitno se vse odbije nazaj! Ta odkritja žal niso nobena skrivnost, na ta dejstva smo opozarjali že vrsto let in noben minister za zdravje tega ne bo mogel urediti sam in čez noč. To je sistemsko vprašanje, za katerim mora stati celotna vlada z usklajenimi postopki in ukrepi, skupaj s policijo, Nacionalnim preiskovalnim uradom, tožilstvom, finančno upravo … Vsi ti bi lahko ukrojili ta sistem, ki v tem trenutku, povezan v dobavah, deluje močnejše, kot bi mu bil lahko kos obstoječi državni aparat. Zato so očitno mogoči grožnje in ustrahovanja. Zaradi vseh teh anomalij in odtekanja denarja (tudi na področju avtocest, energetike, investicij, graditve Onkološkega inštituta in Pediatrične klinike, razpolaganja s stavbnimi in kmetijskimi zemljišči …), in to kljub našim številnim ovadbam in prijavam pristojnim organom, smo se vprašali, zakaj ti primeri ne dobijo epiloga. Ugotovili smo, da je eden od razlogov tudi neustrezna inkriminacija oškodovanja javnih financ v Kazenskem zakoniku. Po širokem krogu usklajevanj predvsem pravne stroke smo dosegli spremembo Kazenskega zakonika in zapisali 257.a člen, ki inkriminira oškodovanje javnih financ. Kolikor mi je znano, do zdaj še ni bilo pravnomočne obsodbe na podlagi tega člena. Bi bil pa zelo slab signal, če se na podlagi zadnjih oddaj Tarča ne bi nič zgodilo. Na ta način namreč zatiramo upanje, da smo lahko »normalna« družba.

Vas je pa razveselila podpora državnega zbora vpisu pravice do vode v našo ustavo.
Voda je naš naravni vir in dostop do čiste pitne vode bi moral imeti vsak. Pogosto prevlada iluzija, da je voda nekaj samoumevnega in da je nikoli ne bo zmanjkalo. Ves ta napor je bil usmerjen tudi zaradi dogajanj po svetu v zadnjih 30 ali 40 letih, povezanih z delovanjem korporacij, ki so začele kazati interes tudi za naravne vire. Ni se treba ozreti daleč po svetu, da bi videli, kako korporacije skrbijo za vodne vire – dokler ti služijo njihovemu interesu; iz slabih praks vidimo, da na koncu ljudje potegnejo kratko in čista voda postane privilegij bogatih. Tudi nasprotovanje trgovinskima sporazumoma CETE in TTIP je predvsem odraz protesta, da vse na svetu pa res ne more biti predmet trgovanja. V imenu trgovanja ne moreš odpovedati temeljnih pravic ljudem. Zapis v ustavo je naložba v našo prihodnost in mislim, da se bomo pomena tega zavedali šele pozneje. Bo pa treba res spremeniti in napisati podzakonske akte.
Kaj pa na zapis pravice do vode v ustavo pravijo vaši evropski kolegi?
Odzivi v skupini zelenih Evropskega parlamenta so zelo pozitivni. Tudi angleški Guardian je objavil to novico in mislim, da ta dosežek ne bo ostal neopažen. V Evropski uniji smo skoraj edina država, ki je na tak način vodo zaščitila v najvišjem pravnem aktu, in na to smo lahko ponosni. Zapis pravice do vode v ustavo je privilegij, kakršnega si ne more privoščiti vsaka država.

Ta dosežek je torej dokaz, da se lahko uspešno povežemo za dober cilj, na evropski ravni pa ne moremo ustaviti CETE. Za to je tudi milijon Evropejcev premalo. Če bi bil mogoč evropski referendum, ali bi CETA padla?
Evropa ima v skladu z Lizbonsko pogodbo institut evropske državljanske pobude, s katero naj bi se izrazila ljudska volja, kar je še najbliže institutu referenduma. Žal je ta iniciativa res samo črka na papirju, od več kot 50 vloženih pobud so bile v Evropski komisiji do zdaj kot dopustne sprejete samo tri. Tudi v primeru CETE in TTIP-a, ko je bilo zbranih več kot tri milijone podpisov, je Evropska komisija to pobudo zavrnila. O priznanju statusa te pobude trenutno presoja Sodišče EU. To ni preveč optimistično. Za Komisijo se zdi, da Evropo sicer posluša, ampak državljanov ne sliši. Če želimo Evropo približati ljudem, s takim odnosom tega zagotovo ne bomo dosegli. Bojim se, da se lahko zgodi obrat, ki ne bo zelo pozitiven – porast populizma, radikalizma in novačenja množic, ki so vse bolj nezadovoljne. Množice pa lahko postanejo lahek plen manipulacij, kar lahko vodi v Evropo nevarnih razmerij. Zdaj je skrajni čas za resno ukrepanje. Na vrhu Evrope se pri določenih vprašanjih kar rine z glavo skozi zid. Očitno so zaščitniki CETE
onemogočili demokratično razpravo tako v Evropskem parlamentu kot v pristojnih odborih, na področjih, kot so pravice potrošnikov, okolje, zdravje, javne dobrine, naravni viri, socialni in delavski standardi, kar je škandalozno. Vtis je, da se želi čim manj časa nameniti soočenju argumentov in čim prej spraviti sporazum pod streho; zdi se, da je snovalcem CETE demokracija zgolj v napoto.

In če nenehno nekaj skrivajo, postanemo zelo sumničavi.
Oba trgovinska sporazuma je zaznamovala prav tajnost. To je spodbudilo sumničavost, ki je rodila radovednost, in ta je pokazala, da je bila sumničavost upravičena. Apetiti so res veliki. TTIP je sicer »v zraku«, je pa CETA trojanski konj TTIP-a, saj od 40.000 do 50.000 ameriških podružnic deluje v Kanadi. V Bruslju so nas pred mesecem dni obiskali predstavniki kanadskega gospodarstva, njihove akademske sfere, civilne družbe, avtorji študije o učinkih CETE na različna področja – in vsi ti so opozarjali: ne podpisujte nečesa, kar je Kanadi s sporazumom NAFTA odneslo že veliko delovnih mest, vplivalo na okolje, lokalne samouprave … Da ne omenjamo temeljnega kamna spotike – arbitražnih sodišč, ki delujejo zgolj v interesu kapitala in njihovega dobička na škodo državnih proračunov. Na to premalokrat opozarjamo: zaradi odškodnin, ki jih države plačujejo za poravnave s korporacijami, lahko ti sporazumi resno načnejo stabilnost javnih financ v Evropi. Kanada je samo v zadnjih letih plačala približno 140 milijonov evrov odškodnin podjetjem za izgubljeni »potencialni dobiček«.

Lahko navedete kakšen primer?
Veolia Group je vložila tožbo proti Egiptu, ker je ta dvignil minimalno plačo, kar je po mnenju multinacionalke povzročilo visoke dodatne stroške pri njenem poslovanju. Veolia naj bi od Egipta zahtevala 82 milijonov evrov odškodnine. Švedsko energetsko podjetje Vattenfall je leta 2009 tožilo Nemčijo, ker je ta uvedla strožje okoljske pogoje za pridobitev dovoljenja za delovanje elektrarne na premog v Hamburgu. Takrat je javnost protestirala proti takšni elektrarni predvsem zaradi varstva okolja in onesnaževanja vode, rezultat tega pa je bila zahteva vlade, da se dovoljenje izda samo ob upoštevanju višjih okoljskih standardov. Vatenfall se je temu uprl in od Nemčije zahteval odškodnino v vrednosti 1,4 milijarde evrov zaradi povzročitve dodatnih stroškov. Spor se je končal s poravnavo, v kateri je morala nemška vlada priznati premoč Vatenfallu in odobriti dovoljenje brez dodatnih okoljskih kriterijev, prav tako pa je bil Vatenfall oproščen tudi zavezanosti k ukrepom za ublažitev vplivov na reko Elbo. Kanadsko naftno podjetje TransCanada toži ZDA, ker je ameriški predsednik Obama zavoljo okoljskih vplivov zavrnil dovoljenje za graditev naftovoda Keystone med Kanado in rafinerijami v Mehiškem zalivu. TransCanada zdaj zahteva od ZDA, ki so v tem primeru dale prednost varovanju okolja, 15 milijard dolarjev odškodnine in razveljavitev predsednikove odločitve.

Ali lahko Nizozemci s pobudo za referendum preprečijo ratifikacijo sporazuma CETA?
Res je, Nizozemci so zbrali že več kot dve tretjini potrebnih podpisov za referendum, a tudi slovenski parlament lahko pred ratifikacijo sporazuma sproži zavezujoči referendum na podlagi 3.a člena ustave. Mislim, da bi bilo edino prav, da o tako pomembni temi, s katero se trguje z našo prihodnostjo, odločajo tudi ljudje.

Več v Zarji, št. 48, 29. 11. 2016

Šimen Zupančič