So ženska življenja dragocenejša od moških? V to se ne bomo spuščali, vsekakor pa so dražja – po vsem svetu obstaja nevidni davek, ki ga zaračunavajo izključno ženskam, pa so ga zato poimenovali »pink tax«, rožnati davek: pri večini izdelkov, ki se delijo na ženske in moške, so ženski dražji. Celo kadar niso roza. Od zibelke pa prav do groba ženske plačujejo več, čeprav zaslužijo manj. In je zato neka manhattanska lekarna oni dan postavila v izložbo napis, da moškim zaračunavajo sedemodstotni davek. Ogorčeni dedci so čisto podivjali.

Zgodilo se je oktobra in trajalo je le en dan, vendar Jolie Alony, skupaj z možem lastnica lekarne, pravi, da bodo vajo ob priliki ponovili. »Ženske zaslužimo manj, plačevati moramo pa več, zato smo hoteli pokazati, da cenimo ženske.« Stranke v lekarni so obvestilo, da ženske ne plačajo DDV, moški pa sedemodstotnega, dobro sprejele, poroča. Nekateri moški so se smejali, drugi niso rekli nič, zato pa so si številni pošteno dajali duška v varni anonimnosti spleta – do večera so v lekarni prejeli približno 3000 besnih elektronskih sporočil, v katerih so jim z nič kaj izbranimi besedami sporočali, kam naj si zataknejo svoj »moški davek«. Enega je tako razjezilo, da je poklical po telefonu in kategorično zahteval, da napis umaknejo iz izložbe. Niso mu ustregli.

Razbesnelih moških ni pomirilo niti to, da so medtem na spletni strani lekarne pojasnili, da je obvestilo v izložbi pravzaprav zavajajoče, moškim v resnici niso zaračunali davka, samo ženskam so dali popust, ki ga je lekarna krila iz lastnega žepa. Da je to seksistično, so bridko tožili pripadniki na splošno manj obdavčenega spola, ali kot so jih poimenovali v nekem članku, »gajstni dedci, ki patruljirajo po digitalnih hodnikih interneta«.

Kupujte modro. In medtem ko moški besnijo, se ženske bržkone sprašujejo, zakaj ravno sedem odstotkov – zaradi spoznanj decembra lani objavljene študije, ki jo je naročil Oddelek za varstvo potrošnikov mesta New York. From Cradle to Cane: The Cost of Being a Female Consumer (Od zibelke do palice – koliko stane biti potrošnica) so jo naslovili – in naslov ni naključen, od spola odvisne cene izdelkov in storitev se začnejo že pri dojenčkih in se nadaljujejo vse do starosti oziroma do palice za hojo, ki ženske prav tako stane več. Preučili so izdelke in storitve v petih industrijah, v 24 trgovinah in v 35 različnih kategorijah, primerjali cene 794 izdelkov in ugotovili tole: v povprečju ženske plačajo sedem odstotkov več kot moški (sedem odstotkov več za igrače in dodatke, štiri za otroška oblačila, osem za oblačila za odrasle, 13 odstotkov več pri izdelkih za osebno nego in osem pri izdelkih za starejše).

Začne se že v zibki. Dobesedno – oblačilca za dojenčice stanejo več kot primerljiva oblačila za fantke. In potem ženske vse življenje za pokrivanje kože plačujejo več kot moški. Več stanejo tudi čelade za deklice, pa njihovi nahrbtniki, igrače, celo skiroji v dekliških barvah – rdeč otroški skiro (domnevno za fantka) stane 24,99 dolarja, popolnoma enak, samo rožnat, pa 49,99 dolarja. Modra čelada stane 14,99 dolarja, enaka rožnata pa 27,99. Da so rožnati medvedki dražji od modrih, se razume samo po sebi.

Tudi ko deklice odrastejo, se jim ne godi nič bolje – naj bodo hlače, majice, puloverji, nogavice ali srajce, za ženske je vse dražje. Celo za kavbojke, za božjo voljo!, ženske plačajo krepko več: za par kavbojk Levi's 501 odšteje Newyorčan povprečno 68 dolarjev, Newyorčanka pa 88.

Za take prakse obstaja ime: genderpricing, določanje cene glede na spol.

Rožnata dražje diši. Še večje razlike so pri izdelkih za osebno nego – ženske, ki v ZDA zaslužijo 79 centov za vsak dolar, ki ga za enako delo zaslužijo moški, torej dobrih dvajset odstotkov manj (ta podatek se že skoraj desetletje ni spremenil), dražje plačujejo šampone (skoraj 48 odstotkov dražje), regeneratorje, deodorante, brivnike, peno za britje, gel za tuširanje – izdelki, ki so jih primerjali, so popolnoma enaki za moške in za ženske, imajo enake aktivne sestavine, razlikujejo se samo po vonju.

Z rožnatim davkom ni prizaneseno niti starejšim občankam, saj raziskava ugotavlja, da plačujejo več za kompresijske nogavice, pa za najrazličnejše opornice in plenice za inkontinenco, celo palice za hojo jih v povprečju stanejo skoraj dva dolarja več.

Dražje so tudi stvari, s katerimi se raziskava ni ukvarjala, na primer storitve, kot so frizer, kemično čiščenje (za ženska oblačila zaračunajo več), pa avtomehanik (nekje so naredili poskus in po telefonu spraševali, koliko bi stala menjava akumulatorja – ženskam so vedno povedali precej višjo ceno), že dolgo je znano, da za življenjsko zavarovanje ženske plačujejo več (ker statistika kaže, da ženske živijo dlje in potrebujejo več medicinske oskrbe). Ženski čevlji so dražji od moških. Pri nekaterih uvoženih izdelkih velja za tiste, namenjene ženskam, višja carinska stopnja.

Lepo je biti ženska. Poceni pa ni.

V povprečju je žensko življenje od zibelke do groba za sedem odstotkov dražje. No, v New Yorku, drugje so lahko številke sicer drugačne, rožnati davek pa zaračunavajo povsod. In je Alony Jolie s svojo enodnevno akcijo moškim hotela samo pokazati, kako je, če ti nabijejo neviden, neuraden, nepožegnan, rožnato obarvan davek samo zato, ker si določenega spola.

Ni jim bilo všeč.

Rožnati nateg. Vemo, kaj se sprašujete: ZAKAJ? Zakaj to počnejo in zakaj ženske v to privolijo? Odgovor na prvo vprašanje je zato, ker lahko, in na drugo, zato, ker nimajo izbire. No, ne veliko. Razlik v ceni ne postavljajo trgovci, temveč v večini primerov že proizvajalci, ki vedo, da bodo ženske rožnati davek molče plačale. Kadar jih vprašajo, pa izdelovalci pravijo, da zahtevajo izdelki za ženske poseben dizajn ali posebne materiale. Bolj odkriti priznajo, da je vsaj na nekaterih področjih, na primer pri izdelkih za osebno nego, reklamiranje ženskih izdelkov dražje, saj je tam konkurenca izredno močna in je treba več vložiti v reklamo, to pa je seveda vgrajeno v ceno izdelka. Frizerji pravijo, da je z daljšimi lasmi več dela. Že, ampak zakaj dolgolasi moški plačajo manj kot kratkolase ženske? V čistilnicah se izgovarjajo, da je likanje ženskih bluz zaradi čipk, naborkov ali drugega okrasja bolj zahtevno. A je nekoč neka trmasta gospa, ki so ji zaračunali čiščenje srajčke povsem nezahtevnega kroja in materiala po ženski tarifi, naslednjič z isto bluzo v čistilnico poslala moškega, ki je plačal manj.

Pa smo šli gledat cenike slovenskih čistilnic in ugotovili, da je tudi pri nas vzdrževanje srajce bistveno cenejše (včasih celo dvakrat cenejše) kot vzdrževanje bluze – ampak če vam je kaj v tolažbo, oboje je cenejše kot čiščenje kravate.

Ženske se morda obstoja nevidnega davka niti ne zavedajo – konec koncev ženski brivniki v trgovini niso na polici zraven moških, da bi lahko primerjali cene (in se morda vprašali, zakaj je rožnati brivnik toliko dražji od črnega ali zakaj so celo nadomestne britvice v pastelnem pakiranju dražje od tistih za moške). Ozrite se naokrog v svoji drogeriji in izvolite opaziti, da so izdelki za moške in izdelki za ženske ne samo ločeni, temveč tudi daleč narazen, zato ne morete mimogrede primerjati cen za podobne izdelke, razen če ste zares smrtonosno odločeni.

Reklame nam leta in leta vbijajo v glavo, da so nekateri izdelki namenjeni samo ženskam, drugi pa izključno moškim, pa se niti ne vprašamo, po čem se ženske britvice razlikujejo od moških ali zakaj bi si morale briti noge z dražjo brivsko peno. Večina žensk niti ne pomisli, da bi denimo kupila cenejši izdelek brez vonja na oddelku za moške. Neodišavljen deodorant na primer. Ali bog ne daj moški šampon! Ne, ni treba kupovati ženskega, čeprav vas v reklamah prepričujejo, da so ga naredili prav za vas. Ste pa lahko trdno prepričani, da so mu višjo ceno določili prav za vas. Za moške pač velja, da so pri izdelkih osebne nege manj zvesti določeni znamki ali proizvajalcu in da v nakupovalno košarico vržejo tisto, kar je cenejše.

Pripravite rožnate topove. Se lahko upremo? Lahko. In bi se tudi morale, saj so nam zelo jasno povedali: dokler boste kupovale dražje izdelke, vam jih bodo še naprej drago zaračunavali. Cene pravzaprav določa vedenje potrošnikov. Oziroma potrošnic. Če bodo neupravičeno dražje izdelke bojkotirale, jim bodo morali ponuditi cenejše. Tule je kavelj: vedno se ne da. Seveda lahko hčerki namesto rožnatega kolesa kupite spolno nevtralno zeleno, seveda lahko za osebno nego kupujete neodišavljene, domnevno moškim namenjene izdelke, ki delujejo povsem enako, ampak kaj naredite pri frizerju? Če imate kratke lase, lahko greste k brivcu in je ceneje. Če imate dolge, stisnete zobe in sežete v denarnico. In kaj lahko naredite v zavarovalnici, zahtevate življenjsko polico po »moški« ceni?

Kot smo rekli, včasih ne gre. In takrat osebni bojkot dražjih izdelkov ni dovolj, treba je poseči po težkem topništvu. Stopnička više je organiziranje potrošnic v družbenih medijih. Tudi v New Yorku Oddelek za varstvo potrošnikov poziva, naj se jim pridružijo pri kampanji za pravičnejše določanje cen in naj jim tvitnejo primere dobre ali slabe prakse, na katere naletijo. Zdi se, da ima javno sramotenje podjetij, ki ženskam zaračunavajo preveč, nekaj učinka – vsekakor več kot pisanje ogorčenih pisem podjetju ali podpisovanje spletnih peticij. Francozinje so si že pred časom omislile spletno stran www.womantax.tumblr.com, na kateri izpostavljajo izdelke z rožnatim pribitkom. Pokazalo se je, da podjetja ne vidijo rada, da jih zaradi diskriminacije vlačijo po družbenih omrežjih, in raje po tihem znižajo prenapihnjene cene.

Najbolj učinkovita – a seveda najteže dosegljiva – je ustrezna zakonodaja, ki prepoveduje določanje cene glede na spol. Kalifornija je zakon, ki prepoveduje diskriminacijo pri cenah, sprejela že leta 1996, vendar je pri tem precej osamljena, čeprav sta se ji čez čas s podobnimi predpisi pridružila tudi mesto New York in neko okrožje na Floridi. Julija je neka ameriška kongresnica vložila predlog zakona proti rožnatemu davku, ki bi podjetjem prepovedoval postavljati različne cene podobnim izdelkom, vendar ni verjetno, da ga bodo še letos obravnavali.

Rožnati davek bo še dolgo z nami. Še posebej če ga bomo molče in voljno plačevale.