Reuters

Razumeti razmere na Bližnjem vzhodu ni preprosto, je v uvodu dogodka Kako razumemo Rožavo, ki je v Slovenskem etnografskem muzeju Ljubljana potekal v okviru simpozija Neevropske raziskave v Sloveniji: od zbiranja k raziskovanju, povedala aktivistka in raziskovalka Marta Gregorčič. V Rožavi poteka organizacija družbe od spodaj navzgor – to je poskus graditve družbe, ki ne potrebuje države. Gre za nekaj širšega. V Rožavi so Kurdi uspeli združiti prej nezamisljivo – različne manjšine. »Kaj so morali narediti Kurdi v teh letih zatiranja? Preprosto so se izenačili, ne glede na spol, raso, religijo – prepoznali so se kot ljudje. Tega naša znanost ne počne, tega pogosto niti mi aktivisti znotraj svojih gibanj nismo sposobni narediti, ker smo po moji lastni oceni preveč podvrženi normam, načinom in obrazcem kapitalizma. Če bi bili to po vzoru Kurdov zmožni preseči, bi se bili tudi mi sposobni organizirati v skupine, ki bi lahko nudile podporo tako Kurdom kot drugim gibanjem po svetu.«

Najprej osvobodi žensko. V Öcalanovi delavski stranki Kurdistana (PKK) sta bili ob ustanovitvi samo dve ženski, ena je bila legendarna (leta 2013 ubita) Sankine Cansiz. Začela je z osnovnim izobraževanjem žensk; v 70. in 80. letih so ženske v okviru delavske stranke ogromno storile za izobraževanje po domovih. Cansiz je govorila o tem, kako se je morala ženska s tovariši oziroma soborci boriti za enakovredno vlogo v boju.

Kasneje je začel tudi voditelj stranke Öcalan govoriti o tem, kako pomembno je, da se najprej osvobodi ženska. Po njegovi aretaciji je vodstvo PKK kar naenkrat ženskim bataljonom vzelo suverenost pri odločitvah in temu so se morale upreti. »Ta vloga ženske v gibanju se je prenesla tudi na sever Sirije, v sirski Kurdistan, kjer se Kurdi v svojem jeziku niso mogli šolati, v 60. letih je bilo izgnanih 100.000 in več ljudi, zgodil se je izbris ljudstva, kurdska kultura je bila vedno zanikana, kasneje se je to še okrepilo – prepovedali so zbiranje, kurdske stranke. Po letu 2004 so začeli ustanavljati vzporedne organizacije in v njih so ženske imele pomembno vlogo. Zbiranje moških je bilo v tistem obdobju onemogočeno, saj so jih preganjali. Tako da so ženske imele zelo močno vlogo. Zgodilo se je to, o čemer je pisal Öcalan: ženske so prisotne v vseh svetih, komisijah, na vseh ravneh demokracije svetov. Sledijo celo 40-odstotni kvoti za ženske. Poleg tega, da mora biti na čelu vsake komisije ob moškem ženska, imajo ženske še svojo strukturo zbiranja in organiziranja. Zelo pomembni so ženski mirovni odbori v sodstvu, ki se ukvarjajo z moškim nasiljem nad ženskami,« je razložila Petra Meterc, prevajalka in publicistka, ki je sodelovala pri prevodu knjige Revolucija v Rožavi.

Zakaj gre moja hči v vojno? Seveda v Kurdistanu, kjer se zdaj govori o enakopravnosti, ni bilo od nekdaj tako. Veljali so močni patriarhalni vzorci z dogovorjenimi porokami, otroškimi porokami, z umori iz časti, družinskim nasiljem. S tem se sedaj ukvarjajo ženski mirovni odbori.
V Rožavi imajo namesto policije družbene varnostne sile, znotraj katerih obstajajo tudi ženske enote, ki se posebej ukvarjajo z nasiljem nad ženskami. Tudi iz logičnega vzgiba, da se ženska lažje zaupa ženski. Prav tako potekajo poskusi vzpostavitve avtonomnih ženskih prostorov: od ženskih hiš, ženske vasi, kjer živijo samo ženske in otroci in kjer velja tako imenovani varni prostor. Na žalost so v preteklem tednu prav to vas izselili zaradi grozečih turških napadov.
So samooskrbni, sami si pridelujejo hrano, čeprav je bilo na začetku težko, saj je bila v nekdanjem režimu Rožava vir surovin, kot sta nafta in žito, vendar so surovine predelovali drugje. Po razglasitvi avtonomije so tako imeli težave z obilico žita, saj ga niso mogli predelati v moko.  
»Vzpostavili so samozaščitne enote, znotraj katerih se je kasneje ustanovila ženska zaščitna enota, kar se ni zgodilo spontano. Niso se kar naenkrat vse ženske podale v boj. Mladim dekletom ni bilo lahko razložiti in prepričati staršev, da morajo v vojsko, potrebnega je bilo veliko razlaganja znotraj družine. Vse izobraževalne poti se začno od spodaj navzgor,« je pripovedovala Petra Meterc.

Mati Zemlja. Gregorčičeva je opisala, kako je voditelj kurdske delavske stranke Öcalan razprl prostor. Zavzel se je za ukinitev patriarhata in brezdržavno ureditev ter omogočil, da so lahko ustvarili demokracijo brez države. Njegova tretja ključna točka pa je bila ekologija. »Kurdi so vedeli, da na zunanjo podporo težko računajo, v Rožavi so se morali zanesti zgolj nase, zato so se samoorganizirali. Mati Zemlja je edina, ki jih lahko nahrani. V Kurdistanu imamo verjetno 5000 skupin, ki so se samoorganizirale po enakih načelih: najprej samoorganiziraj družino, nato sosede, sosesko ... Odločitve potekajo s konsenzom, ponekod dvigujejo roke, ampak tega ne dojemajo kot edine oblike odločanja oziroma dogovarjanja, ampak so pripravljeni eksperimentirati. Pri raziskovanju družbenih gibanj sem ugotovila, da so ženske k boju pristopile zaradi smrti svojih mož ali ker so jih zaprli. Ustrašile so se, da se ti ne bodo več zmogli boriti. Morale so prehraniti družino, se boriti proti posiljevalcem, plačancem ... Pri Rožavi je zelo pomembno, da je do njih prišla podpora v obliki financ in orožja iz Nemčije in drugih držav.«

V Rožavi so 20 let sredi vojne in postali so osamljen otok, ki nas lahko preseneča in nam kaže načine demokratičnega organiziranja ter samostojnega, samozadostnega življenja.
»Upam, da bo Rožava obstala, čeprav o njej že govorijo v pretekliku, in najpomembnejše, česar jim niti vojna ne bo mogla vzeti, je svoboda. Oni nam razlagajo: mi smo v vojni, vendar smo svobodni. Ne potrebujejo policije, ne potrebujejo plačila za kavo, ni jim treba kupiti žita, skrbijo drug za drugega. Seveda je njihova kvaliteta življenja v primerjavi z našo radikalno slabša, vendar lahko razvijajo solidarnostne ekonomije, ustanavljajo zadruge, medtem ko si pri nas pri ustanavljanju te polomiš zobe, pa še potem ti dolga leta strogo gledajo pod prste. Pri njih se to podpira in nadgrajuje, ker jim to zagotavlja osnovno oskrbo. Vse to počno v lastnem jeziku, medkulturno si prevajajo, se prepoznavajo kot enake in se slišijo. Upam, da se bomo vsaj delček tega iz njihovega boja uspeli naučiti tudi mi,« je zaključila Marta Gregorčič.

Zgodba Soulaf Akkas: Želimo živeti – v miru, bolje

Na dogodku o Rožavi je za mizo z govorci sedelo tudi osemnajstletno dekle Soulaf Akkas, ki nas je nagovorila v slovenskem jeziku in prosila, naj ji za njeno jezikovno okornost oprostimo. Slovenščina je jezik, ki ga v dveh letih bivanja pri nas težko zares usvojiš. Kljub temu nas je njena pripoved prevzela in ganila.

Sirijo je kot desetletna deklica zapustila z mamo in bratom zaradi vojne. »Videla sem vojno, okusila težko življenje. Najprej smo prebegnili v Turčijo, sledila sta nam oče in preostala družina. V Turčiji sem kljub mladosti delala, ne hodila v šolo. Če tam ne delaš, nimaš za hrano. Kdor ne dela, v Turčiji ne more živeti. Ko smo spoznali, kakšno je življenje v Turčiji, sem pri 14. letih z očetom, bratoma in sestro s čolnom priplula v Grčijo. Eno leto in pol smo bili v azilnem 'domu', v šotoru – pozimi v snegu, poleti v grozni vročini. Želeli smo si naprej, v Evropo, in ko se nam je ponudila priložnost, da lahko gremo v Slovenijo, smo šli.«
Začetki v Sloveniji so bili predvsem zaradi neznanja slovenskega jezika težki. Soulaf je hodila v šolo, se na tečaju vneto učila slovenščine. »Dve leti nisem videla svoje mame in brata. Nato so nam omogočili, da sta se nam pridružila v Sloveniji. V Sloveniji je zelo lepo. Rada živim tukaj, a imam zaročenca v Nemčiji, zato si želim k njemu. Po drugi strani me skrbi za očeta in mamo, ki bi v Sloveniji ostala sama. V Sloveniji je res težko najeti stanovanje, saj lastniki Sircem ta neradi oddajajo.«
Opaža, da je v Kurdistanu zelo težko, in pojasnila nam je, da je nekaj normalnega, da ženska odide v vojsko. »Da bo skupaj z otroki in možem. Kam naj gre ženska brez denarja? Če mu ne bo sledila v vojsko, kam naj gre? Če imaš denar, lahko pobegneš v drugo državo, če ga nimaš, greš v vojno. To ni življenje!«
Prav tako je pripovedovala, da v Siriji v šolah niso govorili kurdsko, temveč zgolj arabsko. »Jaz govorim kurdsko, pišem pa arabsko, ker smo se tako učili v šoli. Na cesti ne smem govoriti kurdsko. V Siriji govorimo arabsko. Kurdistan potrebuje demokracijo. Rožava je zelo majhna. Zakaj hoče Turčija poraziti to majhno mesto? Želim si, da tam ne bi bilo vojne in da bo v Siriji kdaj bolje. Takrat se bom lahko vrnila in vi vsi boste zelo dobrodošli. Povabila vas bom, da boste videli, kako lepa je Sirija.«

Zarja/Jana, št. 46, 12. 11. 2019

Profimedia