Gustave Le Bon je leta 1895 vedel marsikaj, kar je dandanašnjemu posamezniku in množicam neznano. Napisal je uporabno knjigo, ki na široko odpira vrata razumevanja vedenjskih navad človeka v množici. Le Bon je zelo nazorno opisal njegov nerazumljivi »behaviorizem«. Človek kot družbeno bitje je sam samcat nekaj povsem drugega kot taisti človek, skrit v družbi. Še usodnejša je razlika, če ga opazujemo v množici. Množica, sestavljena iz popolnoma kultiviranih in umirjenih posameznikov, ne bo nujno mirna in kultivirana – prej nasprotno. Le Bon je to vedel že pred več kot sto leti. Natančno opisuje globine človekove zavesti, strahov, ponosa, jeze in dokazovanja, ko se ta »stopi« z množico. V času Le Bona so se množice ustvarjale na ulici, na trgih in v parkih. Dandanes so množice nevidne, razporejene ob svojih komunikacijskih kanalih. A te so seveda drugačne, kot so bile na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje. Knjiga, ki predstavlja temeljno delo tovrstnega študija, je še kako aktualna tudi danes, v dobi »atomske« informatike. Le malo truda in fantazije potrebuje bralec, da temeljno delo psihologije množic prevede v današnji čas, v novodobne množice. Srhljivo je spoznanje, da se v človeku v zadnjih dobrih sto letih ni kaj dosti spremenilo, tudi odzivi in obnašanje takrat in danes tlačenega človeka ne. Ob prebiranju knjige se bralec zamisli, da človeštvo 21. stoletja noče in ne mara razumeti, da je ob vse večji »svobodi« in vse boljši in intenzivnejši »poplavi informacij« pravzaprav v resnici vse manj svoboden in vse manj informiran.