»Jaz razmišljam enkrat na teden. Je pa res, da mi to plačajo. Kar pa ne pomeni, da od razmišljanja živim, in še manj pomeni, da živim, ker razmišljam.« Marko Radmilovič, lucidni kolumnist, novinar, scenarist (njegov je tudi scenarij za dokumentarec o Almi Karlin) in režiser, se že trinajsto leto prepoznavno, duhovito in pronicljivo podpisuje pod torkovo satirično gloso na Valu 202, ki se vedno začne s stavkom: »Sedim v močvirju in razmišljam.« Je tudi oče dveh otrok in mož, ki Jano (res po moško stereotipno!) prebira pri frizerju. In je neverjetno ponosen, da je član bluesovske skupine The kroniks ter svečinskega noneta, ki sicer šteje dvanajst članov in ga vodi njegova žena. Ni mu jasno, zakaj tudi vsi drugi ne živijo v njegovi domači Svečini.

Je začetek oddaje Sedim v močvirju in razmišljam vaša ideja?

Ne (smeh). Preselil sem se v Svečino v svojo hišo in sem povabil valovce – bil je grozen naliv in okoli hiše grozno blato, močvirje (smeh). Pa sem tam sedel in razmišljal sredi tistega blata (smeh). A večina ljudi, ki posluša oddajo, misli, da ime pomeni umeščenost v Ljubljano, ker »ljubljanocentrični« um veleva, da če se reče močvirje, to pomeni Ljubljano – ne vedoč, da ima Slovenija veliko močvirij. Torej sedim doma.
Pogled z obrobja je verjetno širši, objektivnejši, manj obremenjujoč?
Ja, to sem opazil, ko sem se iz Ljubljane preselil nazaj domov, kar je redek proces. A bil sem tako racionalen, da sem ugotovil, da za denar, za katerega bi v Ljubljani dobil štiriinšestdeset kvadratov deset let starega stanovanja, dobim v Svečini tristo kvadratov veliko novo hišo. Temu se uradno reče Slovenija dveh hitrosti (smeh). Ko sem prišel domov, sem ugotovil, da človek enostavno sklene neki mir sam s seboj: v Ljubljani, v novinarskih krogih, je človek ves čas napet, v smislu – tega bomo napičili, temu bomo naredili to … Zdelo se mi je, da nisem človek za ta žurnalistični agresivni štos. Ampak žurnalistke ste strašne, to je ženski poklic.
V Ljubljani ste živeli kar nekaj let, študirali novinarstvo in študija niste končali. Ne verjamem, da zato, ker bi bili leni.
Na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo je bil prvi stavek Marx, Engels, in če si ga izrekel pri kateremkoli predmetu, si dobil šest. Hecno je bilo, malo je bil žur, iz vojske so nas fante spustili v neodvisnost, to so bila osemdeseta leta: vsi smo vedeli, kam pes taco moli, nas pa so še vedno učili o samoupravnih skupnostih. Saj sem naredil nekaj letnikov in bil v vrhunski družbi: vsi, ki danes nekaj pomenijo, od predsednika vlade Boruta Pahorja naprej, so bili moji sošolci. To je bil resen letnik (nasmeh).
Je bil Borut že takrat tako lep, kot je danes?
Lepši (resno)! Vem pa, da je imel diplomatski kovček, in to me je blazno očaralo.
Zakaj pa ste šli delat na radio?
Odšel sem na prakso ali avdicijo, ne vem več, in so mi dali tam napisat neko poročilo – pa sem papir tiščal v napačen del pisalnega stroja. Prišel je Črt Kanoni in brez besed premaknil list na pravo mesto: z grozo sem se zavedel, da bi skoraj postal novinar, pa ne bi znal vstaviti papirja v pisalni stroj. In sem začel delati na radiu. Dali so nam ogromne reporterske magnetofone, pa sem dve leti stal v bližnjem parku in delal ankete – naredil sem vso šolo, ki jo mora narediti mlad novinar, le radijski govor mi zaradi širokih ejev ni šel.
Ste se kdaj bali in spraševali, kako boste živeli, če boste brez dohodka?
Mmm, ne. Če tako kot jaz živiš na deželi, potrebuješ sorazmerno malo denarja. Če grem danes v Ljubljano in dvignem na bankomatu petdeset evrov, spijem kavo in parkiram, jih prinesem domov še deset. Če to storim v Svečini, se trikrat vmes napijem, pa jih imam ob koncu tedna še vedno štirideset. Nisem zapravljiv človek in rad delam to, kar delam.
Daste svoje glose prej komu prebrati, ženi?
Dam in je kritična.
Teme, ki se jih lotevate, so aktualne: tedensko sledite dogodkom v državi in jih pokomentirate na cinično-duhovit način, ki je poln preobratov.
V takem svetu živimo, jaz pa se samo odzivam. Namesto da bi to delal za šankom – v teh omizjih se rodi ogromno inteligentnih in duhovitih zadev. Imam družbo: glede na to, da veljam za duhovitega, lahko povem, da tam veljam za najbolj kislega, ker so v njej briljantni, inteligentni ljudje, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi se odzivali v medijih. Odzivam se samo na čas, ki je, kot ste omenili, ciničen, duhovit. Pa mislim, da nisem cinik. Če čas, v katerem živiš, analiziraš, prideš do nečesa, kar je smešno in hkrati žalostno; če stvari relativiziraš, postanejo smešne in tega principa se držim.
Kakšna se vam zdi ta naša mlada država, ki bi počasi že morala zlesti iz pubertete?
Mlada država? Odrežite mi je pol kile, pa naj bo sveža (smeh) – tako se mi zdi! Hecno je to, da ko človek pride iz tujine, kjer si odmaknjen od vsakdana, sede nate neka teža: čutiti začneš neko breme. Družba bi se morala sprostiti do te mere, da te življenje v državi, če si malo senzibilen, ne bi obremenjevalo. Veliko ljudi obremenjuje: veliko je obremenjevanja s preživetjem, veliko pa obrobnih zadev, nepotrebnih, ki ne služijo nikomur.

 

Več v Jani št. 8

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ