Najbrž vsak obiskovalec njegovega ateljeja dobi nekoliko drugačen vtis: eni kar ne morejo verjeti, da je slikarjeva delavnica tako čista in pospravljena (običajno so pravi svinjaki), drugi se zapičijo v kakšno nenavadno sliko, mene pa so presunili njegovi avtoportreti, nisem še namreč videla človeka, ki bi se naslikal debelejšega, kot je v resnici. Obratno pa – da so vitki, mlajši, lepši. Kako to, sem se začudila. Je tudi to neke vrste nadrealizem? Pravzaprav da, je planil v smeh. Strašno rad bi se namreč zredil za kakšnih deset kil, pa se ne more, ker redno teče že kar maratonske razdalje (tako, da ima določeno traso in pri tem gleda na uro), se pravi, da porabi vse, kar poje. In če že mora izbirati med oblinami in dobro kondicijo, izbere raje to. Počutje. Boljše je kot pred tremi leti, pravi slovenski Dali. Tako mu pravijo drugi, sam pa se samo smehlja.

Slovenski Dali.  Lojze Adamlje je začel kot grafik, v srednji šoli in tudi na akademiji je študiral grafiko, imel je sijajne profesorje, zaradi katerih je postala ljubljanska grafična šola pojem v svetu. Pri slikanju pa se je srečal s profesorji, ki so se že nagibali v svet, ki ni bil popolnoma na tleh, ampak nekje v oblakih sanj in domišljije, čeprav je bil na prvi pogled popolnoma stvaren. »Andrej Jemec je na primer uvajal abstrakcije in me spodbujal  »pa daj, Adamlje, potegni malo bolj te poteze … Štirideset let sem že nadrealist, spontano me je potegnilo v to, čeprav prvih deset let sploh nisem poznal ikon evropskega nadrealizma. Rekli so mi, da sem slovenski Dali in sem potem šel proučevat, kdo to sploh je,« se smeje. Saj se spomnite nenavadnega možakarja z zavihanimi brki, pisano opravo, včasih je za seboj vlekel aligatorja na vrvici in zmeraj je povsod, kamor je prišel, dvignil veliko prahu?  Vsekakor pojava, ki je popolnoma nasprotna asketskemu Adamljetu. O tem, kako ima počiščen svoj atelje, se v njegovem času ni veliko pisalo. Bil pa je zares dober slikar, ki se je ukvarjal z ilustracijami, scenografijo in še marsičem  in nihče mu ni mogel očitati, da se v nadrealizem zateka zato, ker ne obvlada risbe in barv. Podobno je z Adamljetom – njegove nadrealistične slike so sestavljene iz pedantno naslikanih  realističnih detajlov, le  zgodba, ki jo pripovedujejo, potrebuje  navodila za uporabo. Če nimamo dovolj domišljije pa tudi znanja.

Vojo ima zame sliko. Lojze Adamlje, med drugim  predsednik zveze kulturnih društev Ljubljana, je tudi član evropskega združenja nadrealistov. Koga med svojimi kolegicami in kolegi najbolj ceni? Takoj mu pride na misel dragi prijatelj, 90-letni svetovno znani nadrealist  Vojo Stanić, dolgo se že poznata, Vojo je pred mnogimi leti Lojzetu tudi omogočil prvo razstavo v Veroni. Kleni Črnogorec, ki je prijateljeval z vso jugoslovansko elito intelektualcev,  še zmeraj slika in razstavlja po vsem svetu. Ni še dolgo, ko je Lojzetu po telefonu  povedal, da je naslikal sliko zanj, na njej so vsi prelomni trenutki njegove slikarske poti. Lojze jo bo gotovo razumel.

Pa ni slikarstvo edino, kar ga posrka vase. Ogromno bere, najraje filozofe, njihove misli potem uporabi v svojih slikah. Pa sanje, seveda, sanje. »Freud pravi, da se jih vsaj polovico nekako spomnimo, čeprav imamo občutek, da smo jih pozabili,« pravi Adamlje. Zdi se, da se on spomni prav vseh.