Urška Lukovnjak

To je bil še zadnji odmev časa, ko izid spopada med človekom in naravo še ni bil povsem odločen in je kmet upravičeno veljal za gospoda – ker je vsak dan znova zastavljal svojo moč napram naravi in s tem dokazoval svojo vrednost, v kateri je stal na lastnih nogah, mimogrede pa zagotavljal še živež preostanku skupnosti. Moj stari ata je še oral z voli, prevažal tovor z vozom, se križal pred grozečo nevihto, z bajalico iskal podtalnico in v ilo dolbel vodnjake, z lastnimi rokami je vlekel teleta iz brejih krav in klal prašiče, dajal in jemal življenje kot kakšen mali nedoumljivi bog, veliki gospodar grunta. Da je kmet, je ponosno povedal vsakomur, ki ga je poslušal, tudi prodajalki v velikem mestu Celje, ko je šel tja kupovati klobuke – povedal ji je in ženska mu tega ni štela v zlo, kajti kmet je tedaj po malem pod svojim klobukom še veljal za gospoda.

Kakšna dva tedna nazaj je Slovenija doživela kaj čuden kmečki punt, ki mi ne da miru, več ko razmišljam o njem. Problematična je že sama označba puntarjev kot kmetov – v veliki večini je namreč šlo za profesionalne lovce na subvencije, ki od države kasirajo lepe denarce, da za turiste vzdržujejo iluzijo izumrle tradicije, dejansko pa njihova butična proizvodnja ne nahrani nobenih lačnih ust. Ker je pač odločno premajhna in predraga, namenjena izključno slow food konzumiranju na katerem od nepreštevnih kmečkih turizmov ali prodaji gosposkim bigoreksikom na bio eko tržnicah in zadružnih trgovinah ali pa prek spletnih zabojev. Za to država oziroma mi in vi letno namenimo okoli 290 milijonov evrov subvencij, pri čemer znesek narašča iz leta v leto. V zameno največji samooklicani kmetje, dejansko pa prekanjeni kapitalisti, izstopajo iz slovenskih prehranskih verig in polnijo vampe tujih, zlasti avstrijskih davkoplačevalcev; lansko poletje, v času največje draginje in prehranske krize, je vrsta slovenskih velikih pridelovalcev načrtno skrivala žito v silosih in čakala, da bodo cene še narasle, medtem ko je narod grabila panika, kje in po kakšni ceni bo dobil vsakdanji kruh – toliko o nacionalni zavesti in toliko o subvencionirani nacionalnosti. To pa še ni vse, v imenu te iste zavesti, po kmečko imenovane tudi pohlep, se iz domnevno ljubljene slovenske grude iztiska hektarske donose z intenzivnimi praksami, polja se poji s strupi, drevje je zaplinjeno s pesticidi, travnike se poliva z drekom. Če ste se nemara spraševali, kako to, da na sprehodu ne vidite več nobenega fazana, ali če ste se zgrozili ob novicah o množičnih poginih čebel, ali če ste slišali, da mogoče z vodo iz pipe na vašem območju ni več čisto vse okej. Vendar to še ni dovolj, kapitalizmu ni nikoli dovolj; traktorski puntarji, kmetovalski direktorji, terjajo, da se njihovi intenzivnosti omili okoljevarstvene zahteve, zlasti na varovanem območju Natura 2000 – ali pa naj se jim izplača še več keša, za katerega je od Kosovela dalje znano, da je najboljše gnojilo.

Naj ne zveni, kakor da idealiziram svojega deda; dobro vem, da je v svoji kmečki pameti premogel tudi dobršno mero zvijačnosti, s katero je kot vsak mešetar skušal opetnajstiti lahkoverne duše na živinskem sejmu, prav tako se ni pomišljal pred načini, kako povečati žetev, in enako rad kot drugi na vasi je obilno mrcvaril črno mater zemljo z vsemi možnimi strupi. Več od tega pa tedaj ni bilo mogoče in zato – moj stari ata je še oral z voli in še se kolikor toliko častno dajal z ilovko, ki nas na koncu vse porazi in prekrije, in to je bilo menda nazadnje, da se je kmeta lahko smatralo za gospoda, vulgarneža pa za kmetavza. Izjemam pa čast, ki je toliko večja, kolikor jih je vedno manj.

Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 14, 04. 04. 2023.