Zarja

Na vrhu svetovne politike je – končno, kon-čno! – vse več žensk. Najbolj znani, Angeli Merkel, se ob bok postavljajo še predsednice in ministrske predsednice Čila, Poljske, Norveške, Hrvaške, Bangladeša, Tajvana, Malte, Liberije … Novembra se jim utegne pridružiti še (prva ameriška predsednica?) Hillary Clinton, Velika Britanija pa je pravkar prispevala Thereso May, drugo britansko premierko po Margaret Thatcher. In prvo v tem stoletju.

Ko ji je prišlo na uho, da jo je strankarski kolega opisal kot »prekleto naporno babnico«, je Mayeva milo pripomnila, da bi »politiki prav koristilo nekaj preklemansko napornih babnic«.

In ne samo politiki.

Ko je po referendumski zmagi zagovornikov Brexita ministrski predsednik David Cameron odstopil – slišali so ga, ko se je potihem pridušal, da se on že ne bo »ukvarjal s tem sranjem«, je bilo torej treba najti novega voditelja konservativne stranke, ki bo tudi novi britanski premier, vsaj do naslednjih volitev leta 2020. In so po začetnem navalu dedci odpadali eden za drugim, dokler nista v bitki, ki naj bi trajala devet tednov, ostali samo še dve ženski in se je prejšnji ponedeljek krvavo politično klanje predčasno in povsem nepričakovano končalo z odstopom predzadnje kandidatke in zmago devetinpetdesetletne Therese May, ki se je v sredo vselila na Downing Street številka deset. Davida Camerona so dan poprej slišali veselo brundati znano melodijo, menda naslovno pesem ameriške politične serije Zahodno krilo.

Na prvi pogled – in predvsem, če ogled začnete od zgoraj – je bila nova britanska ministrska predsednica ob nastopu službe enako dostojanstveno dolgočasna kot njeni predhodniki: urejena pričeska svetlih las, morda nedoločno blond, morda pa že na pol poti proti sivim, črna obleka s plaščkom … ah, ampak bolj ko ste spuščali pogled, bolj zanimive so postajale stvari, črni plašček se je nenadoma končal s široko, živorumeno pasico, svoj videz črno-rumene osice pa je nova prebivalka Downing Streeta zaokrožila s parom salonarjev z leopardjim vzorcem. Theresa May se je predala svoji notranji Alenki Bratušek.

Že spet.

Shoe o'clock: Časopisje so preplavili članki v stilu »pet stvari, ki jih morate vedeti o Theresi May« in najvažnejši od teh stvari je vedno, vedno podatek, da ima punca rada čevlje. Kadar se pojavi v javnosti, vedno fotografirajo (predvsem) njene čevlje. Theresa nikoli ne razočara, njena zbirka obuval je barvita, pestra in rahlo eksotična, najraje pa ima srednje visoke pete in živalske potiske. Kadar ravno ne kanalizira Alenke Bratušek, se občasno pojavi tudi v škorenjcih. Ali celo v gumijastih škornjih. Kot je ugotovil že star slovenski pregovor, vedno je nekje na svetu shoe o'clock, čas za nove čevlje.

Čevlji se ji radi prikradejo tudi v pogovor. Ko sta jo na nekem položaju zamenjala dva moška, je nedolžno pripomnila, »seveda, dva moška sta potrebna da zapolnita čevlje ene ženske«.

In se je te dni seveda vnela razgreta razprava, ali je seksistično pisati o njenih oblekah in čevljih, češ, pri moških politikih pišejo o tem, kar so rekli ali naredili, pri ženskah pa o njihovih pričeskah, oblekah in šolnih. Tabloid Sun je na naslovnici objavil veliko fotografijo enega od bolj pisanih parov njenih salonarjev z naslovom K nogi, fantje!, Guardianova kolumnistka se je pa potem odzvala s člankom »Torbice in petke – kako se ne piše o premierkah«.

Premierkini kolegi politiki so prizanesljivejši: »Ko na njenih nogah zagledaš košček njene osebnosti – pa to, da ima smisel za humor in da ima povedati tudi še kaj drugega – je to subtilen način, da pokaže košček sebe,« je rekla ena, drugi pa, da so njeni čevlji »delček njene osebnosti – kratek poblisk na nekaj, kar se razlikuje od mirne zunanjosti, in ljudem je to všeč.« In njena prijateljica: »Rada nosi kaj takega, kar drugi ljudje ne pričakujejo, da bo oblekla. Ne gre za pritegovanje opozornosti, to je kljubovalnost, češ: 'vem, da imam možgane in da sem resna ženska, zato lahko nosim lepe čeveljce.'«

Kar je potrdila tudi Mayeva sama, ko je rekla: »Rada imam obleke in rada imam čevlje. Eden od izzivov za žensko na delovnem mestu je, da ostane zvesta sebi. Jaz trdim, da si lahko pametna, pa imaš vseeno rada obleke. Lahko imaš kariero in ljubiš oblačila.«

Čokolada je v redu, a čevlji ne redijo: naslednja od tistih kolikože? nujnih stvari, ki bi jih morali nujno vedeti o njej, je to, da nerada govori o svojih zasebnih zadevah. Vemo, da je Theresa Mary May, rojena Brasier, edinka, vikarjeva hči, ki se je menda pri dvanajstih odločila, da bo šla v politiko. Njena izobrazba, pridobljena v ne posebno bleščeči mešanici zasebnih in javnih šol, ni nič kazala na to, študirala je zemljepis, na univerzi spoznala svojega bodočega moža Philipa – seznanila ju je bodoča pakistanska premierka Benazir Buto – in šla potem, logično, službovat v banko. Leto dni po poroki, leta 1981, sta ji eden za drugim umrla oba starša. Najprej oče v prometni nesreči, nekaj mesecev za njim je umrla še mama. Leta 1997 je vikarjeva hči – v tretjem poskusu – osvojila poslanski sedež in se zatem hitro vzpenjala po stopničkah proti vrhu konservativne stranke. V letih 2002/3 je bila prva predsednica stranke, leta 2010 je postala notranja ministrica, zraven je bila pa med leti 2010 in 2012 še ministrica za ženske in enakopravnost.

Leta 2013 so pri njej odkrili diabetes tipa 1 in zdaj si mora štirikrat na dan dati injekcijo, vendar vedno poudarja, da je bolezen v življenju in pri delu prav nič ne ovira. In potem rada citira olimpijca Steva Redgrava, ki ima tudi sladkorno bolezen, pa je samo skomignil, da se mora pač diabetes naučiti živeti z njim, ne pa on z diabetesom. Bolezni Therese May bržkone ne kaže nič drugače.

Več v Zarji št. 29, 19.7.2016