Zarja Jana

S fotografinjo se odpraviva iskat Frančka od Ormoža naprej, v vas Mihalovci. Sedemnajst, mi je rekel po telefonu. Malo nerazumljivo je govoril, to že res. Sedemnajstico hitro najdeva, iz hiše se prikaže nasmejan, nabrit, škrbast gospod v malo načetih oblačilih in pravi, da je Franček. Že prav, a ni »najin Franček«, ta je videti in govori drugače. Pri njem naju bo čakal še Karim, njegov mladi prijatelj, ki bi mu rad pomagal v boljše življenje, a Franček si nekako ne dovoli pomagati.

Končno se najdemo. Kroživa po Mihalovcih in ne najdeva hiške, ki naj bi bila v zelo slabem stanju. Zato pa ni v slabem stanju Karimov nizki športni avto, ki nekako ne sodi med te od boga oddaljene griče in doline. Pride nama naproti in naju vodi do Frančkove hiše. Res je v slabem stanju. Napol podrta streha, zunaj odpada opeka, fasada, če se ji lahko tako reče, je razpokana, v oknih ni stekel, samo trhli ostanki nekdanjih okvirjev ... o, moj bog, v kakšni hiši živi Franček! Ko nas povabi vanjo, je še slabše, če je sploh lahko še slabše. Vhodnih vrat se ne da odpreti do konca, ker je hodnik zelo ozek, na njem pa prostor zavzemajo še omare. Bogve kaj je v njih. En pogled v notranjost mi zadošča za ugotovitev, da je Franček zbiralec vsega: v večji sobi, kamor zaradi nametanih stvari sploh ni mogoče stopiti, je bila najbrž nekoč dnevna soba. V njej je star kavč in polno plastičnih vrečk, z oblačili, predvidevam. Na levi strani od vhodnih vrat je Frančkova spalnica, vanjo tudi zelo težko prideš, ker je tudi v njej ogromno, ogromno stvari. A Franček se očitno v neredu dobro znajde, saj ob koncu našega obiska poišče celo nekaj starih, črno-belih fotografij, svoje slike in pesmi.

Črna kuhinja. Frančkova kuhinja je šele posebna! Nič ne obsojam, vsak ima svoj red v svoji hiši, ampak se malo pohecam, ker vidim, da Franček razume šalo. In mu rečem, če ima »črno kuhinjo«, kakršne so imeli včasih na kmetijah, ker so kurili odprt ogenj, saj je strop res čisto črn, tudi stene niso dosti boljše. In Franček se smeje. Na začetku ne govori veliko, samo odgovarja z ja ali ne, proti koncu našega obiska pa že veselo pripoveduje zgodbe o ženskah in nesrečnih ljubeznih, pokaže nam pesmi, ki jih pridno piše, pa risbe in slike, ki jih ima prav tako ogromno. Eno pesem mi celo prebere – in takrat je njegov jezik čist, jasen, nič se mu ne zapleta. In slovenščina v njegovih pesmih je – brez napak! Franček je naredil osnovno in tudi poklicno kovinarsko šolo, potem pa ga je menda stisnilo zdravje. Diagnosticirali so mu shizofrenijo, čeprav Franček meni, da to ni prava diagnoza.

Za vrt nima časa. V kuhinji je zelo zelo star štedilnik na drva, ampak v njem gori ogenj in prijetno greje edini topel prostor v hiši. Na štedilniku stoji zelo star lonec, ki je že zdavnaj odslužil svojemu namenu, a pri Frančku nič ne gre v pokoj – v njem greje vodo. Ker nima električnega bojlerja, se z njo umiva. Kar tu, v kuhinji. Kaj pa kuha? Omeni piščanca, pa solate, veliko solate, zelje in krompir, fižol, čebulo. Prostora za vrt še ni imel časa narediti, mi pove, ko ga vprašam, ali kaj sam pridela, kajti zemlje okrog hiše je kar nekaj. Ampak lačen očitno ni, saj je kar krepke kmečke postave. In razkuštranih las, ki najbrž že nekaj časa niso videle glavnika.

Njegov prijatelj Karim. Franček ima torej prijatelja. Karim ga je več let videval, kako se prevaža s kolesom, na cesti od Ljutomera do Ptuja. »Mislil sem, da je človek, ki se vozi od gostilne do gostilne, takrat nisem vedel, v kakšnem stanju je,« pripoveduje Karim. »Lani, malo pred božičem, pa sem ga srečal v Lidlu v Ormožu, kamor si je šel kupit žemljico za nekaj centov, bile so v akciji. Razmišljal sem, da smo vsi doma, z družinami, on pa sam. Na Facebook sem napisal, če kdo pozna tega možakarja. V pol ure sem izvedel, kdo je, v eni uri pa sem bil že pri njem doma, s potico v rokah. In isti dan sem zagnal akcijo za pomoč, naslednji dan po božiču so nekateri ljudje že pripeljali oblačila in hrano. Na začetku je bil Franček malo zadržan, a vseeno vesel, presenečen.« Franček pripomni: »Malo sem razočaran nad Občino Ormož, ker mi nič ne pomagajo. Nekaj obljubljajo, a samo zavajajo. Tudi socialna služba in bolnišnica. Moje stanje poznajo. Moja sestra je delala v socialni službi, zdaj je že v penziji. V tej hiši smo živeli s starši in dvema sestrama. Štiri leta sem delal v Ljutomeru, v avtomobilskem servisu, in osem let v Primatu. Zdaj dobivam nadomestilo pokojnine, 260 evrov. Star sem 59 let. V hiši bi bilo treba precej stvari popraviti, a s tem denarjem ne morem. Rad bi si malo uredil življenje, hišo. Saj bi sam tudi kaj naredil, a nimam denarja. To, da mi Karim želi pomagati, se mi zdi zelo lepo, čeprav se pri tem ne počutim najbolje. Jaz bi rajši pomagal drugim, sosedom na primer, saj tudi sem, kadar sem lahko. Ne da drugi pomagajo meni.« Vprašam ga, ali zna živeti sam ali si želi, da bi imel koga ob sebi, morda žensko. Franček se malo v zadregi zasmeje, pomisli in pravi: »Pogrešam družbo. Znam biti tudi sam, rad pišem pesmi, rišem. Rad se s kolesom peljem čim dlje, in potem rišem cerkve, hiše, pokrajino ... zdaj pa ne morem iti daleč, ker so zaprte občinske meje (pogovarjali smo se, ko so še bile, op. a.). In zaradi tega zdaj nimam več toliko kondicije,« se pritoži, ko ga vprašam, ali je sicer zdrav.

Karim pomaga. Karima povprašam, kako in koliko je doslej pomagal Frančku. »Obstaja platforma, kjer sem začel kampanjo za zbiranje sredstev. Na njej se natančno vidi, koliko denarja smo zbrali. Ljudje pomagajo tudi s hrano, oblačili, belo tehniko, tudi televizijo sem dobil, ponujali so pohištvo, pa tudi ponudbe za prenovo hiše, za pospravljanje ... odločil sem se, da s pohištvom še počakamo, ker nima smisla, da damo v hišo novo pohištvo, preden se lotimo prenove. S Frančkom sva se menila tudi o tem, da bi zbrali toliko denarja, da bi ga preselili v drugo, lepšo hišo. A ga še nismo zbrali toliko. Sem pa dobil ponudbo za hiško, kamor ga lahko preselimo med obnavljanjem hiše, a proti njegovi želji seveda tega ne bomo storili.« Vprašam Frančka, ali bi se preselil, pa res ne kaže veselja do tega. Ko bo pri volji, ga bo Karim odpeljal tja, da pogleda hišo. Začasno bi jo Frančku odstopila gospa iz Kidričevega pri Mariboru, hiša pa je v Polenšaku, med Ormožem in Ptujem.

Zakaj pomagati Frančku? Zanima me, s čim je Franček »sedel« Karimu v srce. »Po navadi pomagamo družinam v stiski, mamicam, vsi pomagajo samo njim. Nikoli pa ne vidijo ljudi, kot je Franček. A tudi takšni potrebujejo pomoč. Frančka ne smeš soditi po videzu, kakor sem ga jaz na začetku, ko sem mislil, da je pijanec ... Mislil sem tudi, da na kolesu vozi odpadke in s tem služi, ampak on je vozil risbe in material za slikanje ter različna oblačila, saj ni vedel, kakšno bo vreme, ko se bo vračal domov. Ko ga je vreme pregnalo, se je naslednji dan vrnil in risbo dokončal, prevozil je tudi do 80 km. Srečeval sem ga več let. Tako kot mnogi drugi, a jaz sem se pač odločil, da mu pomagam.«

Mimogrede, Franček ima zelo spodobno kolo. Naredil si je štiri kovinske košarice, v katere gre vsa njegova popotna roba, od oblačil do barvic, uredil je prestave, menjalnik, tako da če se nečesa loti, to tudi izpelje.

To je moj dom. »Naša pomoč je najbolj odvisna od njega,« razmišlja Karim. »Kolikor vem, mu je že tudi socialna služba ponudila stanovanje, a on je praktičen človek, rad je zunaj, rad kaj počne, popravlja, sestavlja, šraufa. Ne more biti v nekem stanovanju,« je prepričan Karim. Franček doda: »To je čudovit kraj. Tako lep razgled imam. To je moj dom. Življenje me je teplo, doživel sem nesrečno ljubezen. Zdaj nimam več moči za kaj takšnega. Imam pa dom, kamor se lahko zatečem. Ljudje me ne razumejo. Večina vidi samo denar. Ko bom star 65 let, bom dobil malo višjo pokojnino, zdaj res komaj preživim.« Karim doda: »Mislim, da bi lahko občina ali center za socialno delo dodala kakšen dinar, da bi mu krili stroške vode ali elektrike na primer, naročnino za televizijo.« 

Kaj bomo s Frančkom? Kaj bomo storili? Bomo stopili skupaj, mu obnovili hišo, uredili kopalnico? Ga bomo preselili v stanovanje, kjer bo nesrečen, nesvoboden? Ga bomo pustili, da vsak dan zajaha svoje lastnoročno obnovljeno kolo in se vozi do lepih prizorov, ki jih potem naslika? Ga bomo zaprli v zavod, kjer bo nesrečen umrl? Smo mu dolžni pomagati? Naj ga pustimo pri miru? Takšna vprašanja me mučijo že, odkar sem se vrnila iz tistih lepih krajev bogu za hrbtom, kjer v napol podrti hiši živi Franček, ki se umiva v kuhinji in si po tihem želi kopalnice. Pa bi bil v obnovljeni, pospravljeni hiši in novi kopalnici srečen? Kdove.

OKVIR: Pripravljeni smo pomagati, a kako, mora odločiti on

Metka Gašić, CSD Spodnje Podravje, enota Ormož: »O akciji, ki jo je za Franca Novaka sprožil neki fant, nismo na enoto Ormož dobili nobene uradne informacije. Imenovani je v evidenci prejemnikov denarne socialne pomoči, petkrat je prejel izredno denarno pomoč za plačilo zapadlih položnic za elektriko in komunalne storitve. Glede na sedanje razmere smo ga poklicali na razgovor in mu ponudili pomoč pri pridobitvi socialnega stanovanja. Prav tako je upravičen do izredne denarne pomoči, za katero je vlogo tudi podal – plačilo položnic. Pripravljeni smo mu pomagati tudi pri nakupu materiala za kopalnico, če se bo ta urejala; skratka, pripravljeni smo pomagati, v katero smer, pa se mora odločiti sam.«

OKVIR: Samo skupaj lahko kaj premaknemo

<b></em>

Boža Antolič, Območno združenje RKS Ormož: »Franček Novak je prejemnik naše pomoči, predvsem v prehrani in oblačilih, in zanj vse to pri nas ureja njegova sestra. Do nas pa sam ne pride. A če mu nese nova oblačila, je kljub temu vedno v svojih starih oblačilih. Za pomoč okrog hiše in v hiši bi morali stopiti skupaj ormoški župan, center za socialno delo in predvsem Franček sam ali pa morda Karim Zidarič, ki mu želi pomagati. Samo vsi skupaj bi lahko kaj premaknili.«

OKVIR: Počasi!

Nuša Rustja iz Območnega združenja RKS Novo mesto, ki se je zaradi članka v Zarji Jani odločila pomagati družini Rajk pri obnovi hiše na Dolenjskem: »Pri g. Frančku predlagam pristop po korakih. Postaviti nekomu novo hišo, ne da bi vedel, kaj in kako bo z njo ravnal, nima smisla. Če bi se z nekaj prostovoljci najprej lotili temeljitega pospravljanja okrog hiše in znotraj, potem pa naredili seznam osnovnih obnovitvenih del, bi že bil dober začetek. Z denarno pomočjo CSD in nekaj donatorji bi se lahko v hiši kasneje marsikaj popravilo in obnovilo. Najpomembnejše pa se mi zdi, da bi Franček dobil in sprejel strokovno pomoč pri obvladovanju svojih zdravstvenih tegob in pri opravljanju osnovnih vsakodnevnih opravil.«

OKVIR: Včasih nekdo najde srečo v načinu življenja, ki je nam tuj

Ninna Kozorog, Slovenka leta 2019, predsednica društva Humanitarček: »Primer Frančka je kompleksen, predvsem pa ne tako zelo osamljen. V društvu se s podobnimi primeri vsakodnevno srečujemo. Frančkova posebnost je njegov življenjski slog, ki zaradi pridruženih bolezni stremi h kopičenju stvari. Kljub obsežni čistilni akciji se predmeti nakopičijo že v pičlih nekaj tednih. Glede na to, da je pol stoletja živel brez kopalnice, se postavlja vprašanje, ali bi jo znal sploh uporabljati, ceniti. Ali gre resnično za njegovo željo ali pa morda željo okolice, ki mu želi pomagati in jo je nekako ponotranjil, čeprav položaja ne razume povsem? Sami se za gradnjo infrastrukture nismo odločili, saj je gospod po eni strani na čakalni listi za varovano namestitev v okoliškem zavodu, po drugi strani pa bi bila zgraditev kopalnice precejšen logističen in infrastrukturni zalogaj. Njegova hiša ima namreč leseno konstrukcijo, odtoki niso rešeni, ravno tako ne priklop na kanalizacijsko omrežje. Glede na dotrajanost sten bi bilo smiselno, da se objekt v celoti obnovi. Po naših podatkih je bilo gospodu že (večkrat) ponujeno stanovanje z urejeno kopalnico, a se zanj ni odločil. V takšnem primeru smo vedno v precepu, kaj narediti. Na eni strani je naša želja, da bi človeku omogočili dostojno in dostojanstveno življenje, na drugi pa pravica vsakogar, da živi, kot si želi. Gospod Franček je v svoji hišici živel več kot 50 let, večjih posegov vanjo ne želi, zato smo se kot društvo odločili upoštevati njegovo željo. Obenem pa je v primer aktivno vključen okoliški CSD, patronaža služba ipd. Včasih nekdo srečo najde v načinu življenja, ki je nam tuj, drugačen. In prav je, da to sprejmemo. Sama upam le, da si Franček čim prej premisli in se odloči poskusiti zaživeti v stanovanju, ki mu je bilo ponujeno, oz. da se čim prej uresniči varovano okolje zanj.«

Revija Zarja Jana, št. 10, 9.3. 2021