Pravna mreža

So mariborski dijaki na protestu, na katerem so zahtevali odprte šole, nato pa v preteklih dneh dobili položnico za 400 evrov, mladoletni med njimi celo poziv na sodišče, ogrožali javno zdravje? Ne, niso: bili so opremljeni z maskami, upoštevali so medsebojno razdaljo, celo z letaki opozarjali na spoštovanje ukrepov. Ampak to policistov ni zanimalo, vestno so jih popisali in jih pri tem niso seznanili, zakaj. Ljudje se zgražajo, Tanja Fajon prosi, da se dijake oprosti plačila kazni, premier pa očitno misli, da mora biti kazen pač vzgojna.

Čeprav so v Franciji in Nemčiji sodišča že razsodila, da protesti ne smejo biti prepovedani (v Franciji so omejeni na do 5000 ljudi), se očitno raje zgledujemo po Madžarski in Poljski, kjer so. Mi imamo celo tako absurden položaj, ko se za druge namene deset ljudi lahko zbere, za proteste pa nikakor – čeprav bi bili na prostem! »Četudi bi veljala prepoved zbiranja za vse, bi morali biti protesti dovoljeni, ker je ta tip zbiranja ustavno zaščiten, medtem ko drugi tipi zbiranja niso. Zato bi država morala dovoliti neke oblike protestiranja,« so nam povedali na Pravni mreži za varstvo demokracije. To je civilna iniciativa, v kateri pravno podporo zagotavljajo vsem, ki so se zaradi nenasilnega javnega delovanja znašli v pravnih postopkih. S pravnimi mnenji, stališči in pozivi varujejo demokratično, odprto, svobodno in solidarno družbo. Želijo okrepiti položaj tistih, ki so jim kratene človekove pravice, in tako prispevati k vladavini prava in varstvu demokracije. Upam, da tem pogumnim, srčnim in delovnim damam, ki so minuli teden vložile pobudo za presojo ustavnosti odloka, ki prepoveduje proteste, že ploskate.

Kaznovani zaradi lučk v obliki kolesa. V Pravni mreži so kritični do tega, da država ne dovoljuje mirnega protestiranja, kot je bilo branje ustave pred državnim zborom, polaganje papirnatih stopal, hupanje – vse to so naši organi pregona kaznovali, če ste morda že pozabili. 

Ko sem se z družino konec decembra okoli sedme ure zvečer sprehajala po praznično osvetljeni Ljubljani, so mimo nas stekle tri ženske in slišala sem jih reči, da so jih policisti popisali zgolj zaradi tega, ker so izražale politična stališča. Bile so iz majhne skupine, ki se je pred državnim zborom pojavila z lučkami za smrečico – le da so lučke oblikovale podobo velikega kolesa. Kako noro se vam sliši to, spoštovani sodržavljani?

Ni čudno, da so v Pravni mreži v dobrem mesecu prejeli že 250 prošenj za pravno pomoč.

Popolna prepoved protestov velja že od sredine oktobra, pri čemer pa se nikjer ne omenja fizična razdalja, ki je za prenos virusa nekaj najpomembnejšega in najučinkovitejšega. Če se v protestih upoštevajo varna razdalja in maske, protestniki ne morejo ogrožati zdravja, kajne? Ampak to je v odloku povsem spregledano, kot da pojem fizična razdalja pri protestih ne obstaja.

Ali še živimo v demokratični državi? Načeloma da, vendar je demokracija, tako kot v vsaki krizi, na preizkusu. Da so se s kaznimi spravili na dijake, je pomembno dramilo. »Posamezniki bi lahko še nekaj let protestirali, pa večina prebivalcev in prebivalk Slovenije ne bi opazila, da je kršena pravica do protesta. Zdaj je to postalo zelo očitno,« je dejala Barbara Rajgelj, ena od ustanoviteljic Pravne mreže.
»Ljudje so se upravičeno spraševali, kdo nas bo branil pred tem lomastenjem v imenu virusa po naših pravicah. Kdaj se bo zganilo ustavno sodišče? Samo od sebe se ne more. Kdaj se bo oglasil varuh človekovih pravic? Sam od sebe bi se lahko, a se še ni,« so pojasnili na Pravni mreži.
Na pravico do protesta ne moremo čakati do konca epidemije. Nihče ne ve, kdaj se bo to zgodilo, mi pa ne moremo kritike raznih ukrepov in dejanj oblastnikov prelagati na čas potem. »Pravice do protesta ni mogoče uresničevati za nazaj. Če je nekaj narobe zdaj, je treba protestirati sedaj, čez nekaj mesecev ali let ne bo nobenega učinka več. Pobudnika ustavne presoje sta zapisala, da določene ukrepe, ki jih je sprejela vlada, podpirata in da je na nekaterih področjih vlada naredila celo premalo za zaščito zdravja ljudi – a da onadva tega na javnem prostoru ne moreta izraziti, saj nimata dostopa do medijev, zato jima ostane zgolj ulica. Zavedati se moramo, da ima pri nas politika na voljo izjemno veliko medijskega prostora. Konec koncev ima parlamentarni program, financiran z denarjem davkoplačevalcev.«

Bog ne daj, da odložite papir. Pri nas ni samo omejena pravica do zbiranja, temveč tudi svoboda izražanja mnenja. Zakaj? »Ker vlada, ministrstvo in policija shodov ne opredeljujejo glede na fizično povezanost med ljudmi – torej tako, da se na trgu zbere množica –, ampak po izražanju skupnih sporočil. Četudi bi protestniki stali na 20 metrih razdalje, bi lahko dobili kazni, če bi izražali isto sporočilo. Torej fizična razdalja pri definiciji shoda pri nas nima vpliva na opredelitev dopustnosti protesta. Zato so bili v preteklosti že kaznovani ljudje, ki svojega mnenja javno niso izražali ob istem času na istem mestu, temveč so zaporedoma hodili na določeno lokacijo – ločeno izražali mnenje. Spomnite se kazni, ki so jih ljudje dobivali zgolj zato, ker so pred državnim zborom lepili na tla papirnata stopala. Ljudje so v gibanju, drug za drugim, izrazili svoje mnenje, niso se zbirali, pa so dobili kazen. Če bi vam na tla padla torbica, bi jo lahko pobrali, ker pa ste odložili papirnata stopala, in tako izrazili sporočilo (protest), ste bili kaznovani. Kaznuje se torej svoboda izražanja,« je jasna Barbara Rajgelj.

Kaj pa oblast ljudstva? Demokracijo so pri nas očitno zreducirali samo na predstavniško, strankarsko demokracijo. Ta se jim zdi nujna in kot lahko opazite, deluje nemoteno, niti omejena ni. V državnem zboru nosijo maske, morda se držijo na malo večji razdalji drug od drugega, a seje potekajo nemoteno, tudi nič manj jih ni, veliko je stikov v zaprtih prostorih, mednarodne dejavnosti prav tako tečejo, spomnite se obiskov v ZDA, Izraelu, Italiji, delegacije v Dubaju ... Ta del demokracije torej ni v ničemer omejen. Neposredna demokracija, ki jo izvaja ljudstvo, pa je. Ustava namreč pravi, da ljudstvo izvaja oblast neposredno: na referendumu, lahko pa tudi z mirnim zbiranjem – protestom. Ta del demokracije pa smo v pandemiji povsem suspendirali. Zakaj so torej protesti prepovedani, tudi če je na enem mestu zbranih zgolj deset ljudi? »Policija pojasnjuje, da zato, ker se iz shoda lahko razvije nasilje. To je nekaj globoko nedemokratičnega, da politično participacijo razumeš samo kot predfazo nasilja. Je v neskladju s pravnimi pravili, ki jasno pravijo, da je treba mirne proteste ščititi. Pri nasilnih pa lahko policija odreagira po svojih pristojnostih,« opozarja sogovornica.

»Tudi verska svoboda je ustavna kategorija, in prav je, da so kolektivno izražanje verske svobode z decembrskim vladnim odlokom omogočili. Tako so verski obredi pod določenimi pogoji dopustni tudi v zaprtem prostoru. Tako bi morala biti varovana tudi pravica do mirnega zbiranja. Zato bi morali iskati načine, kako bi se lahko ta pravica varno udejanjala.«

Počakajmo na konec epidemije? Ne, takrat bo že prepozno. »Ravno zaradi epidemije morajo ljudje imeti možnost izražati mnenje, vplivati na tiste rešitve, ki so slabe ali ki dajejo nekaterim interesom večjo težo kot drugim. Pri nas se to dogaja z gospodarskim interesom – nesorazmerno z drugimi panogami smo zaščitili veliko industrijo. Kje lahko nestrinjanje in ogorčenje nad tem izrazi navaden človek? Na cesti s transparentom.«

Poleg tega je policija pri postopkih postala še ostrejša. Po novem ne daje kazni samo za zbiranje, temveč izreka tudi višje globe – 800 evrov za neupoštevanje ukaza policije. Kar se lahko zgodi sleherniku, ki je na drugi strani trga in ukaze policije zaradi drugega hrupa preprosto ne sliši. »Zlasti problematične pa so kazni, ko ljudi na protestih 'samo' popisujejo, češ, nič ne bo, potem pa je ob prejemu kazni na dom označeno, da je bila kršitev predstavljena na kraju samem, kar ni res. Policisti se tako želijo izogniti konfliktom z ljudmi in na kraju protesta rečejo, da ne bo nič …« Takšne kazni se lahko razčistijo in posledično rešijo na sodišču, a le, če ljudje vložijo zahtevo za sodno varstvo (pri tem pa izgubijo možnost plačila polovične kazni). Sodišče nato zasliši osebo na novo, policija ni kaznovana, le prekršek je morda razveljavljen. »Tovrstne kršitve mejijo na zlorabe.«

Razmere so zelo resne. Veliko državljanov je take kazni plačalo, ker ne želijo imeti opravka ne z državo ne s policijo.

V trenutnem ozračju se je težko javno postaviti za človekove pravice ter vložiti zahtevo ali pobudo na ustavno sodišče. Tako posamezniki kot nevladne organizacije in tudi opozicijske stranke so ohromljeni, saj se marsikdo boji, da bo ob opozarjanju na čezmerne posege v človekove pravice obtožen, da spodbuja širjenje virusa, da pravzaprav ubija ljudi. Tako se je recimo zgodilo pri zavzemanju za pravico do bivanja pri »čiščenju« študentskih domov, ko so študentom vzeli streho nad glavo. »Ne študentska organizacija ne politika, nihče ni želel prevzeti bremena teh očitkov nase, čeprav je jasno, da zakon o nalezljivih boleznih ne daje podlage za omejitev pravice do bivanja, pravice do doma. Težko je sprejemati dobre rešitve v družbi, kjer vsak dvom pomeni možnost za osebno diskreditacijo in vsestransko obtoževanje. Nelagodno se je boriti za človekove pravice, ko imaš na drugi strani oblast, ki ni pripravljena na dialog, ampak na svoj prav.«
Za marsikoga Pravna mreža za varstvo demokracije pomeni vznikajoče upanje. Pravijo, da je treba biti vztrajen. »Hodiš, hodiš in enkrat se nekaj prelomi. Trkajmo, trkajmo, pa se bodo vrata odprla. Bodimo glasni, položaj je z vidika državljanskih pravic zelo resen.«

Strah pred kaznijo

400 evrov je zelo visoka kazen za običajnega državljana. »Ljudje so že decembra govorili, da v prizadevanjih za demokratično družbo v protestih ne morejo sodelovati, ker si tega ne zmorejo privoščiti.«

250 prošenj za pomoč

Pobudo na Ustavno sodišče sta vložila dva pobudnika, ki želita ostati anonimna, vso strokovno pomoč (v kar je bilo vloženega nemalo prostovoljnega dela!) pa so jima zagotovili pri Pravni mreži za varstvo demokracije, katere glavno jedro sestavlja pet pravnikov in pravnic ter veliko izobražencev drugih strok. Do zdaj se jim je pridružilo še 20 odvetnikov in odvetnic, mnogi še kličejo, ker želijo pomagati. Gradijo mrežo medsebojnega znanja in zaupanja ter delujejo pro bono. Doslej so dobili že 250 prošenj za pravno pomoč. Večina jih prosi za posredovanje pri kaznih na protestih, številna vprašanja se nanašajo na obvezna testiranja, ki jih ljudje doživljajo kot velik poseg v telesno integriteto. »Ta poseg bi ljudje veliko bolje sprejemali, če bi bil ustrezneje pojasnjen, da bi ljudje razumeli smisel tega početja; tako pa smo v kaotičnih razmerah, ko nihče nikomur več ne zaupa.«

Obravnavajo tudi nekaj primerov iz delovnega razmerja. »Ljudje napišejo svoje osebno mnenje v zasebni komunikaciji na družbenih omrežjih in dobijo zaradi tega opomin pred odpovedjo – tudi v zdravstvenih ustanovah. Očitajo jim, da škodijo ugledu svojega delodajalca. Ampak delodajalec ni lastnik človeka ne njegovega mišljenja in delavci imajo tako v delovnem kot v zasebnem življenju svobodo govora. Opaziti je, da se grobost iz politične kulture prenaša tudi v delovno okolje.« V kar nekaj zadevah ljudje borijo s ponaredki in lažmi v medijih, in čeprav dosežejo popravek, se potem posnetki ali lažne novice vnovič pojavijo. To ustaviti je res težko, priznavajo v Pravni mreži.

Vam je mar in lahko pomagate?

Na prostovoljni pogon ob tako siloviti potrebi pri Pravni mreži za varstvo demokracije ne bodo prav dolgo zdržali, zato bodo hvaležni za vsak vaš prispevek in podporo. Za njihovo delovanje lahko donirate z uporabo obrazcev na njihovi spletni strani. Če bi pri tem potrebovali pomoč, pa jim pišite na: pomoc@pravna-mreza.si.

Z donacijami jim omogočamo, da za čim več posameznikov in organizacij najdejo ustrezno pravno rešitev. Hvala!

Zarja Jana, št. 10, 9. 3. 2021

Shutterstock