Biografija s preprostim naslovom Steve Jobs (iz česar se da dokaj zanesljivo sklepati o subjektu) Walterja Isaacsona ni prva Jobsova biografija. O, še zdaleč ne. Je pa nekaj posebnega. Ne, ne zato, ker je še čisto sveža skočila na police komaj nekaj tednov po Jobsovi smrti v začetku oktobra. In tudi ne zato, ker je bila že v prednaročilu praktično razprodana – to je bilo pričakovati – se pa ponaša s tem, da jo je naročil sam Jobs. Ne samo požegnal, razumete, naročil jo je. Sam je izbral avtorja, sam je pomagal izbrati dizajn za platnice, v tisto vmes se pa ni vtikal.
In povedal je vse. No, skoraj vse.

Halo, naročil bi eno biografijo: Če se ne zavedate osupljive nenavadnosti Jobsovega ravnanja, naj vas blago opomnimo na peripetije okrog ene od prejšnjih biografij, neavtorizirane, neželene, ki je imela provokativen naslov iCon: Steve Jobs (1996). Ne vemo, ali jo je Jobs sploh prebral, sam tega vsekakor ni nikoli povedal, vemo pa, da je bil odločno proti. Nič čudnega, pri takem naslovu – prva beseda je rahlo nesramna besedna igra, saj jo, če ste prijazne volje, lahko razumete kot »ikona«, če pa niste, se da razumeti tudi kot »jaz, prevarant«. Jobs je podivjal (to je znal). Knjige je prepovedal prodajati v Applovih trgovinah. Ne le svoje biografije, s polic so morali umakniti vse knjige tistega založnika. Tudi tistim, ki so bile Applu prijazne, tudi neškodljivim računalniškim priročnikom so odpovedali dobrodošlico. Marš ven.

Ne, gospod čisto zares ni maral biografij.
Še več: gospod je sovražil vdore v zasebnost. In še celo več kot to: bil je (so govorili) naravnost paranoično obseden s skrivnostnostjo.
Ampak ko je po več letih boja z rakom slinavke zaslutil, da bo to morda ena tistih bitk, ki jih ne bo dobil, je poklical Isaacsona, pisca več znanih in zelo prodajanih biografij, in si eno naročil.
V dveh letih sta imela več kot štirideset pogovorov, zadnjega le nekaj tednov pred Jobsovo smrtjo, ko je v klobčič zvit od bolečin ležal doma v pritlični sobi, ki si jo je preuredil v spalnico, ker ni mogel več hoditi po stopnicah. Isaacson se je pogovarjal tudi z več kot sto ljudmi, s prijatelji, kolegi, družinskimi člani, bivšimi puncami, ki jim je je Jobs naročil, naj bodo povsem odkriti. Tudi on je bil.
Zato, je povedal piscu, »ker sem hotel, da me moji otroci poznajo. Nisem jim bil vedno na voljo, in hotel sem, da vedo, zakaj, in da razumejo, kaj sem počel.«
Petega oktobra, po osmih letih boja z rakom, je umrl, star šestinpetdeset let. Njegova družina je bila ob njem in kot je v poslovilnem govoru povedala njegova sestra Mona Simpson, so bile njegove zadnje besede:
»O, VAU. O, VAU. O, VAU.«
Vsem časopisom, ki so o tem poročali, se je zdelo potrebno, da jih zapišejo z velikimi črkami. O, VAU.

Novosti iz vaše banke: Če vas ne zanima, kako je Apple dobil ime in kakšna je serijska številka patenta za kdovekajže, to ni knjiga za vas. Isaacson in Jobs tem zadevam ljubeče posvetita veliko prostora. Toda knjiga prinaša tudi stvari, ki jih o Jobsu nismo vedeli – na primer to, zakaj je vedno nosil črn puli, pa to, da je obžaloval, da se je po diagnozi zatekel k alternativni medicini in se devet mesecev ni pustil operirati – in nekaj takih, ki smo jih.

Ni bilo neznano, da je bil posvojen. Bil je sin dveh študentov, Sirijca in Američanke, ki sta ga takoj po rojstvu leta 1955 dala v posvojitev, a sta od posvojiteljev zahtevala, da mu morata omogočiti študij. Krušna starša, Paul in Clara Jobs, »sta tisočprocentno moja starša,« je vedno trdil. Pozneje sta posvojila še deklico, Patti.
Ko je dal poiskati tudi svoje biološke starše, je izvedel, da sta se deset mesecev po tem, ko sta ga dala posvojiti, poročila, in da sta imela pozneje še hčerko, Mono. Leta 1962 sta se ločila in oče z mamo in hčerko ni imel več stikov. Mama se je pozneje še enkrat poročila in Mona je prevzela očimov priimek, Simpson.
Jobs je imel občasne stike z materjo, z očetom nikoli. »Ko sem iskal svojo biološko mater, sem seveda hkrati iskal tudi svojega očeta. Izvedel sem nekaj stvari o njem, in to, kar sem izvedel, mi ni bilo všeč. Prosil sem jo, naj mu ne pove, da sva se srečala. Naj mu ne pove ničesar o meni.«
Sestra Mona pa je bila drugačna zgodba – do konca njegovega življenja sta bila dobra prijatelja in zelo tesno povezana.
Z očetom sta se po naključju srečevala, a se nista poznala – oče je vodil restavracijo, v kateri je Jobs včasih jedel, in možakar se je hvalil, da pri njem »jé tisti Steve Jobs. Dobre napitnine daje.« Kdo je njegov izgubljeni sin, je izvedel šele leta 2006, in skušal navezati stike. Ni mu uspelo.
»Bila sta samo moji banki sperme in jajčec,« je o krvnih starših rekel Jobs. »Nočem biti grob, a tako je pač bilo, banka sperme in nič več kot to.«
Hudo dementni osemdesetletni mami, ki je zdaj v dragem domu za ostarele, niso povedali, da je njen sin umrl. Saj še zase komaj ve, so rekle njene negovalke.

Oni, idioti: Steven Paul Jobs je imel močno voljo. In jo je znal tudi uveljaviti. Že kot otrok. Kot najstnik se je naučil dolgo strmeti ne da bi trepnil in s tem pogledom je znal ustrahovati ljudi. In kaj je šele naredil z besedami! Kot je o njem rekel neki kolega, bil bi odličen francoski kralj.
Lahko je bil neskončno očarljiv, lahko je bil ves pasji. In najhuje je bilo, da ljudje okrog njega nikoli niso vedeli, katerega Steva bodo srečali. Ko se je vrnil k Applu, od koder so ga nekaj let prej pregnali, se ljudje niso upali z njim v dvigalo, ker niso vedeli, ali bodo, ko se bodo vrata spet odprla, še imeli službo. Ja, za odpuščanje uslužbencev ni potreboval veliko časa.
Tudi predstavitev novih produktov ni bila priljubljeno opravilo, ker se je včasih zgodilo, da je Jobs novi izdelek odpisal. In tistega, ki ga je prišel predstavit, tudi.
Že leta 1993 se je uvrstil na eno manj laskavih lestvic revije Forbes, med najhujše šefe. Gil Amelio, Applov direktor, ki ga je Jobs odpustil, je o svojih izkušnjah z njim tudi napisal knjigo, v kateri pravi: »On je eden tistih magnetičnih, karizmatičnih ljudi, ki kar razsvetlijo sobo. A njegov neprecenljivi prispevek lahko precej zasenči razdor, ki ga zaseje.«
»Saj ne moreš imeti junaškega lika brez usodne napake,« meni drug kolega. »Jobsu nikoli ni bilo dovolj reči, pri temle imamo mi prav, oni pa ne. Ne, on je vedno rekel, pri temle imamo prav, oni so pa idioti.«
In rad se je drl na ljudi, da so »zaf… brezkurčni kreteni«.
Znašal se je nad natakarji in poniževal ljudi, ki so prišli na razgovor za službo. Kadar stvari niso šle po njegovem, je iz frustracije planil v jok.
Ne, Steve Jobs ni slovel po potrpežljivosti in toleranci.

Nekaj je v zraku: In po higieni tudi ne, ko je bil mlad, ga je bilo težko spraviti pod prho, ker je verjel, da se čisti s sadnimi dietami. Zato se mu ni zdelo potrebno umiti se več kot enkrat na teden, za deodorante se pa sploh ni menil. V neki službi so ga dali v nočno izmeno, da ga drugim ni bilo treba vohati. In rad si je sezul čevlje, za sprostitev pa je namakal noge v straniščni školjki.
Kolegi in poslovni partnerji so vedeli povedati, da je znal grdo lagati, da si je včasih prilastil zasluge za tuje dosežke in ideje. Ko so ga povabili k predsedniku Obami, je zahteval, da ga Obama osebno povabi, in se je pet dni kujal, preden je sprejel povabilo.
Vozil je srebrnega mercedesa, ki ga je mirno puščal na prostoru za invalide. In vozil se je brez tablic, ker kalifornijski zakon pravi, da lahko šest mesecev voziš brez tablic. Po šestih mesecih je zamenjal avto.
Ne, njegova veličina ni bila v velikodušnosti, prijaznosti ali milini, in kot da Isaacson več kot jasno vedeti, tudi ni bil najbolj nadarjen računalničar pod soncem. A bil je spreten poslovnež, marketinški genij in vizionar, ki je vedel, kaj hočejo kupci, še preden so se ti tega sami zavedeli. Rad si je sposojal citat znanega hokejista: »Tale citat Wayna Gretzkyja mi je grozno všeč: Drsam tja, kjer pak šele bo, ne tja, kjer je bil. In to sem skušal početi tudi jaz pri Applu. Že prav od začetka.«
Ni bil obseden z denarjem, čeprav njegovo premoženje cenijo na okrog sedem milijard dolarjev, bil je obseden s produkti. »Pri triindvajsetih sem bil težak milijon dolarjev, pri štiriindvajsetih že več kot deset in več kot sto milinonov pri petindvajsetih, ampak vse to ni bilo posebno pomembno, ker tega nikoli nisem počel zaradi denarja.«

iČudak: In še z eno stvarjo je bil obseden, pravi Isaacson: z ljubeznijo. Če ne s svojo, pa s tujo. Zanimale so ga romance sodelavcev in njihovemu napredku je zvesto sledil.
Ko se je zaljubil, se je zares zaljubil. Kar pa seveda ne pomeni nujno, da je s svojimi ženskami lepo ravnal. Ko je hodil z Joan Baez – govorili so, da je bil z njo samo zato, ker je bila nekoč punca Boba Dylana, ki ga je oboževal – ji je rekel, da mora nujno, NUJNO imeti neko obleko Ralpha Laurena, odvlekel jo je v trgovino in ji pokazal obleko. Potem je pa nabral nekaj dragih srajc zase in jo pustil, da si sama plača obleko.
Leta 1989 je po štirih letih ljubezni zasnubil Tino Redse. Ponudbo je hvaležno odklonila. Da bi jo spravil ob pamet, je potem rekla prijateljicam.
Naslednja, največja ljubezen je bila Laurene Powell. Na novega leta dan leta 1991 jo je zasnubil, nato pa predlaganega zakona več mesecev niti omenil ni. Septembra ga je zapustila. Naslednji mesec se je na njenih vratih pojavil z zaročnim prstanom. Potem sta se poročila in ostala skupaj dvajset let, vse do njegove smrti. Imela sta tri otroke.
On je imel enega že od prej – leta 1978 se je iz njegove zveze s slikarko Chris Ann Brennan rodila hči Lisa. Mati in hči sta živeli od socialne podpore, on pa je na sodišču trdil, da otrok ni njegov, češ da je sterilen in sploh ne more imeti otrok. Pozneje si je premislil in hčerko priznal.
Čuden, čuden mož.
Oh, in SEVEDA so že odkupili pravice za film – ljudje, ki so v Socialnem omrežju ne prav laskavo naslikali izumitelja facebooka Marka Zuckerberga.
O Jobsu so pred časom že posneli televizijski film Pirates of Silicon Valley (1999), v katerem ga je igral Noah Wyle. Po predvajanju filma na televiziji ga je poklical Steve Jobs. Obupen film, obupen scenarij, mu je rekel – ampak ti si bil pa dober.
Čuden, čuden mož.