Petro Žiher, 54-letno Ljubljančanko, vodjo znane baletne šole Pirueta, je kot mlado dekle začaral čarobni gledališki svet. Pravi, da je začela plesati pozno, šele kot desetletna deklica, najprej dvakrat na teden. To ji je kmalu postalo premalo, saj se je zaljubila v plesne gibe, ki lahko povedo več kot besede. Zato se je zdela njena odločitev, da se poleg gimnazije vpiše še v baletno šolo, naravna izbira. Očetu to ni bilo preveč všeč, saj je bil prepričan, da je to za njegovo deklico preveč surov poklic. Mama pa jo je podpirala. »To je bilo obdobje garanja. Kot petnajstletnica sem plesala vsak dan, poleg vseh gimnazijskih obvez. Ampak vse je bilo pozabljeno, ko sem se potopila v glasbo in gibe. Bilo je prav magično, počutila sem se, ne vem, kako naj to opišem … morda tako, da sem med plesom čutila dotik 'božjega'. Ampak to sem ozavestila šele, ko sem odrasla. Takrat mi je bilo preprosto – lepo.«

Petra Žiher je ena tistih ljudi, ki žarijo. Izžarevajo notranjo lepoto. Med fotografiranjem se je iz urejene poslovne ženske v hipu spremenila v balerino. In še bolj zažarela. Njeni mehki gibi celotnega telesa so jo spremenili v mlado dekle, iz nje je dobesedno vrela radost. Za trenutek sem ji zavidala njeno sposobnost, da se lahko v trenutku potopi v popolnoma drug svet, v svet giba in glasbe, ki je njej tako ljub, da je z leti postal njen neločljivi del. Petra spada med tiste redke ljudi, ki so že zgodaj ugotovili, kaj je njihovo življenjsko poslanstvo. Imela je srečo, da je to postalo njen poklic. Je izpolnjen človek (pa ne merjeno z vatlom za novce), njeno življenje bogatijo tudi družina, mož in štirje otroci. »Za dobre odnose je treba prav tako trdo delati,« mehko pove. Pri Petri človek dobi občutek, da nič ne dela na silo, vse je nekako mehko in okroglo, brez štrlečih robov, ki bi lahko ranili. Zaupa življenju, njena globoka vera pa jo pri tem podpira. Ve, da je na koncu vedno vse dobro.

Mladost v Rožni dolini. Mogoče se bo zdel tale uvod malce »pocukran«, a drugače ne gre. Petra je preprosto človek, ki s svojo notranjo in zunanjo mehkobo odpira človeška srca. Mehka, a hudo odločna ženska zase pravi, da je bila že od rojstva učiteljica, in zato ni nič čudnega, da že več kot trideset let poučuje balet. Njen značaj se je oblikoval v družini, kjer je bilo doma veliko ljubezni, privzgojili pa so ji tudi disciplino. »Moja mama je bila znanstvenica, samostojna raziskovalka v Leku. Imela je odgovorno službo, česar pa mi doma nismo nikoli občutili. Službe nikoli ni nosila domov; ko je zaprla vrata doma, je bila samo doma. Za primer lahko povem, da sem šele iz časopisa izvedela, da je za svoje delo dobila takrat najprestižnejšo, Kidričevo nagrado. Oče, vodja vzdrževalcev v tovarni Utensilia, pa je bil velik poštenjakar, za razliko od drugih ni domov iz službe nikoli prinesel niti enega vijaka, čeprav je bil v tistih časih to nacionalni šport,« se spominja svojih staršev. Pravi, da jima bo vedno hvaležna, saj je prav iz matične družine dobila zdrave vzorce za življenje. »Saj tudi pri nas ni bilo vse idealno, moji starši niso živeli v pravljici, sem se pa iz njune zgodbe naučila, da je treba iti v življenju včasih tudi skozi hude preizkušnje, ki te, če jih znaš premagati, zagotovo naredijo boljšega človeka.«

Ko je že spoznala balet, se je istočasno zaljubila tudi v glasbo Edith Piaf. Na vso moč si je želela postati baletka na ulici, ki pleše na glasbo najbolj znane francoske šansonjerke. »Spominjam se, kako sem po cesti plesala s plastično vrečko v roki, ko sem se vračala iz trgovine. Brat mi je vedno govoril, da jaz sploh ne hodim, ampak vedno plešem. V moji glavi je odmevala glasba, jaz pa sem kar tam, na pločniku, plesala na vso moč.«

Vrag na vasi – sedemkrat! Kot srednješolka je bila Petra že čisto »zastrupljena« z baletom. Videla je vse baletne predstave, Vraga na vasi na primer kar sedemkrat. To, da je morala biti na stojišču, ki je bilo najcenejše, je ni čisto nič motilo. Njene sovrstnice so oboževale hollywoodske igralce, ona pa Vojka in Marušo Vidmar, pa Lane Stranič in Lidijo Sotlar ter Vido Volpi, ki je bila njena prva učiteljica, in seveda Roka Lasana (njen medklic: oh, kako je bil lep, res je bil pravi princ!). Po končani gimnaziji in baletni šoli se je Petra želela vpisati na AGRFT, saj jo je že od nekdaj privlačil gledališki svet. Videla je tudi skorajda vse gledališke predstave v Ljubljani. »Začela sem se pripravljati na sprejemne izpite. Takrat mi je v glavo šinilo, da bi morala znati plesati tudi kakšen tango, zato sem si poiskala plesnega učitelja. Tako sem spoznala Jožeta, ki je učil maturante latinskoameriške plese,« se nagajivo smeji Petra. Ja, uganili ste: plesni učitelj Jože je bil usodni moški za Petro Žiher. Zaljubila sta se, čeprav je Jože odhajal k vojakom. Takrat so fantje služili vojsko več kot eno leto. Njuna ljubezen je prestala to preizkušnjo, tudi s pomočjo pisem, ki so vsak dan romala med Ljubljano in Nišem. Enkrat na mesec je Petra sedla tudi na znani Niš Ekspres in se odpeljala na obisk k svojemu Jožetu. Ko je pripovedovala o srečanju s svojim možem, sem lahko v njej zaslutila mlado, zaljubljeno dekle. »Prvič sem ga videla 13. marca 1980 in od takrat sva neločljiva,« se ji obraz spet razpotegne v smeh. Na sprejemne izpite na AGRFT pa ni šla nikoli …

Popolnoma nov svet. Z Jožetom je Petra spoznala popolnoma nov svet. »V moji matični družini ni bilo veliko duhovnosti. Jožetova družina pa je bila popolnoma drugačna od vsega, kar sem prej poznala. Starši so bili zelo družabni, pri njih je bilo vedno veselo, velikokrat se je igralo na harmoniko in plesalo. Družina je bila zelo verna, a tega niso kazali samo z obiski nedeljskih maš. Družina je vero iskreno živela in zame je bilo to čisto nekaj novega. Vsi so bili tako zelo drugačni od mene! Bili so topli in globoki ljudje. Jožetovi starši mi nikoli niso oponesli, da nisem verna, sprejeli so me takšno, kakršna sem, z vso mojo umetnostjo vred,« se spominja Petra. Še danes čuti globoko hvaležnost do moževih staršev, da so jo z odprtim srcem sprejeli v družino. Pri enaindvajsetih sta se z Jožetom poročila. Da sta to lahko storila cerkveno, je morala Petra opraviti vse zakramente. »Pripravljal me je izjemen duhovnik, zdaj žal že pokojni Stanko Perčič iz cerkve sv. Jakoba v Ljubljani. Bil je blag človek, odličen psiholog, duhovnik v najboljšem pomenu besede. Imel je globoko vero in prepričan je bil, da se bo najina različnost sčasoma lepo uredila. In imel je še kako prav!« Petre nikoli nihče ni silil v nič, vera je naravno začela prihajati v njeno življenje. »Obiski nedeljskih maš so mi začeli postajati všeč, Bog pa je čisto neopazno začel prihajati v moje srce. In bilo mi je lepo.« Duhovnost je kmalu postala pomemben del Petrinega življenja. Čisto radost pa je odkrila pozneje pri molitveni skupini Prenova v duhu, ki se ji je pridružila, saj je tam lahko slavila Boga tudi s pesmijo in plesom. Čisto po njeno.


Več v Zarji št. 35, 30.8.2016