Mateja J. Potočnik

Človek, fizioterapevt po poklicu, je začel raziskovati duhovnost, ko smo živeli še v Jugoslaviji in bili globoko v socializmu. Takrat je bilo to vsaj zelo čudno, če že kaj drugega ne. Povrh vsega se je rodil na otoku Cresu, ki je bil pozimi tako rekoč odrezan od sveta. To je bil pravzaprav začetek njegovega »čudaštva«. V času njegovega otroštva v Filozićih, kot se imenuje njegova rojstna vas, še ni bilo elektrike, vode, kuhali so na odprtem ognjišču. Ogenj ga je zaznamoval za vse življenje, saj je eden prvih, če ne celo čisto prvi, v Jugoslaviji vodil obrede hoje po žerjavici. Do sedmega leta je bil edini svet, ki ga je poznal, svet štorij, ki jih je pripovedovala njegova nona; v njih so nastopali škrati in vile, pa slabi in dobri duhovi. To je malega Danteja zaznamovalo za vse življenje, saj ga je želja po spoznavanju nekega drugega sveta vodila tako rekoč po vsej Zemlji in hkrati globoko vase.

Dante je dobil ime po srednjeveškem italijanskem pesniku Danteju Alighieriju. Otoški župnik se je pri krstu zmrdoval nad izbranim imenom in je njegovi mami oponesel, naj bi bil novorojenec rajši Antonio ali kaj podobno krščanskega. Mama se ni dala prepričati in je vztrajala pri imenu Dante, ki ni bilo ravno običajno v tistih krajih; kot da bi slutila, da bo tudi njen sin nekaj posebnega.

Več v Zarji št. 24, 13. 7. 2016