Zadnji sončni žarki so se poslavljali, ko je na senčnem vrtu ljubljanskega Jazz kluba Gajo vstal izza mize raper Trkaj: na oder je povabil pet mladih pesnikov, gimnazijcev, ter Cirila Zlobca, ki vselej mlado piše o ljubezni. Pet mladih obrazov je spoštljivo odstopilo častni prostor najstarejšemu in najbolj spoštovanemu pesniku, prepoln vrt zaljubljencev v poezijo je umolknil: spregovorila je poezija. »Brez pesmi ni naroda!« je večer mnogo pozneje sklenil Ciril Zlobec.

»Dober večer vsem zbranim in izbranim, če ste za poezijo, ko tiste sive misli zacvetijo, rodijo in v nebo zletijo, z očali temnimi na očeh govorijo …« je pesnil Rok Trkaj namesto uvoda. »Prisluhnite, kaj so govorile naše duše,« je pozval pesnike k branju njihovih pesmi. Ciril Zlobec (Trkaj: »Če bi imel klobuk, bi ga dal pred vami dol, tako pa se vam lahko poklonim le v duši!«) je bil tudi ta večer poln modrosti, zgodb iz lastnega življenja in življenja znamenite pesniške četverice (Menart, Pavček, Zlobec, Kovič).

Bilo je (tudi) ganljivo: odrasli (starši?) so s ponosom prisluhnili mislim mladih pesnikov, sošolci in prijatelji so glasno ploskali, tudi zato, ker najbolje razumejo njihove občutke. A pesmi mladih niso bile jokavo in solzavo najstniško občudovanje in opevanje, ne, mladi so razmišljali o sebi in svetu, ki ga odsevajo skozi svoje čutenje dovolj zrelo, da jim je zaploskal tudi Ciril Zlobec. V »prvem in drugem krogu« so mladi Sara Fabjan, Metka Drča, Eva Lipnik, Jernej Kastelic in Filip Miklavčič prebrali po dve svoji pesmi, Ciril Zlobec je prebral še pesem, ki jo je ob njeni sedemdesetletnici napisal ženi Veroniki, Trkaj pa je držal obljubo in ob koncu zarapal pesem ali dve. Poezija lepega pesniškega večera je zažarela pod zvezdami v besedah tudi zato, da bi stkala novo pesem!

Pesnik Ciril Zlobec: Ljubezen je stalno oddaljevanje in približevanje

Rekli ste, da beseda ne ubija čisto zmeraj, nasprotno, zdi se, da vas oživlja.
Beseda ne ubija čisto zmerom, imate prav, mene oživlja – dobesedno! Pri vsem, kar sem prestal v zadnjih časih – hčerkino smrt, sinovo bolezen; če ne bi imel dobesedno poezije, pa četudi pišem o smrti, če ne bi imel –romantično rečeno  – navdiha, ki terja maksimalno koncentracijo in me odtrga od najbolj bolečih občutkov, ne vem, kako bi bilo. Moja bolečina je trajala tako dolgo, ves čas sem pisal in to me je reševalo.
Tudi bolečina, ki sproža tako močna čustva, piše pesem, hkrati pa jo zdravi.
To je terapija! Zadnjo zbirko Tiho romanje k sebi, ki je posvečena hčerki, bolezni, smrti, sem si zamišljal tako, da bi jo zapustil vnukom kot posmrtno izdajo. Ko pa so izvedeli zanjo, mi niso dali miru in izšla je ob moji petinosemdesetletnici. Mislil sem si, da bo razmišljanje o smrti katastrofa, a je postala najuspešnejša med vsemi mojimi pesniškimi zbirkami.

Več v Jani št.27

Tekst: MIŠA ČERMAK