Revija Zarja

13. julij je pri nas pomemben dan. Pred zdaj že kar mnogimi leti se nama je rodil prvi sin. Skušam se spomniti, kaj se mi je tisto jutro, ko so me babice z vozičkom vred potisnile na hodnik – bil je baby boom, pa je bilo treba porodne sobe hitro prazniti –, pletlo po glavi. Najprej sem seveda prekipevala od ponosa. Potem pa, bo vse v redu, bo zdrav, bo vesel? Bova znala biti starša? Bo imel vse, kar je potrebno za življenje? Hrano, streho nad glavo, delo, ki ga bo veselilo …

Njegov sin je danes njegova kopija. Tako sta si podobna, da celo njegovi sorojenci sprašujejo, ali je na fotografiji oči ali brat. In vprašanja ob njegovem rojstvu so bila podobna tistim ob rojstvu njegovega očeta. Zdravje, sreča, prijazno življenje …, take elementarne stvari pač. Ker kakorkoli obračaš, je v teh pojmih še vedno zajeto vse, kar človek resnično potrebuje.

A v resnici si je človeštvo stvari močno zakompliciralo. Danes je dostop do informacij tako preprost in toliko jih je, da ni težko najti razlogov za celo kopico dvomov in skrbi.

Kri prodaja politiko in medije. Tako kot vsako jutro sem tudi na ta 13. julij zjutraj odprla časopis. In brala. Filozof Yuval Noah Harari: prvič v zgodovini človeštva smo se znašli v položaju, da se nam niti ne sanja, kakšen bo svet leta 2050. Najhujši scenarij je, da bodo namesto nas o vsem odločali roboti, pametne telefone pa bodo nadomestili čipi, vsajeni neposredno v možgane. Približno tako. Težko razumljivo, a celo meni, ki me je čas definitivno povozil, se ne zdi čisto nemogoče. V glavnem se napovedi, ki so povezane z naravnost fantastično tehnologijo, kar uresničujejo.

Luka Lisjak Gabrijelčič, raziskovalec: danes je vsa Evropa, ves Zahod, precej bližje spirali, kakršna je konec osemdesetih požrla Srbijo in Jugoslavijo. Uf, zoprno branje. Sploh če vemo, da je avtor to pisal prav v dneh, ko smo se vsi, ki smo kdaj slišali zanjo, spraševali, kako se je lahko zgodila Srebrenica. Kako se je lahko zgodil pokol, genocid, ki so ga tako rekoč neposredno prenašale vse pomembne TV mreže tega sveta. Vse so bile takrat v Bosni prav zato, da bi si gledalci lahko krvavo vojno ogledali čim bolj od blizu in v čim pristnejši podobi. Glede na to, da kri najbolje prodaja politiko in medije, vprašanje nima le enega odgovora. Politiki, ki so Srebrenico zakrivili, še čakajo na sodbe – če jih bodo sploh kdaj dočakali, mediji pa so obrt, ki so se je naučili v Bosni, samo še izmojstrili. Veliko vojn je še sledilo balkanski. Reporterji so jih snemali od blizu. Najbolje so se prodali najbolj krvavi ali kar krvoločni posnetki. Pa jih ne krivim, krivim njihove delodajalce in nas, ki vse to gledamo. Če ne bi, črna kronika ne bi zavzela prvih strani časopisov ter najudarnejših napovednikov radijskih in televizijskih oddaj.

Skrtačiti?! Je pa res, da se na prve strani prebija tudi podnebje. Upravičeno. In rešitve so najrazličnejše. Nekatere so silno inovativne. Tudi tale je bila zapisana tega istega 13. julija. Modna oblikovalka Stella McCartney, slavna hči slavnega očeta, je zapisala: ne perite perila. Pustite, da se umazanija posuši, in perilo skrtačite. Motiv je strogo okoljevarstven. Z vsakim pranjem perila v pralnem stroju v okolje spustimo devet milijonov plastičnih mikrodelcev. Temu podatku ne znam ugovarjati, o zdravstvenih in higienskih motivih razvitega sveta, kjer si po vsakem srečanju s kljuko ali, bog ne daj, s straniščem roke umivamo z milom in razkužili, pa bi se gotovo dalo kaj reči. V resnici niti ne vem, kako je mogoče s krtačenjem opraviti s potom, urinom ali celo menstrualno krvjo. A pustimo to pametnejšim.

Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.