Zeleno velemesto. Nemška prestolnica. Učbenik zgodovine. Razstavni prostor tehnologije, kulture, arhitekture in arheologije, tudi take, ki so jo nemški arheologi izkopali na Bližnjem vzhodu. Znameniti muzej Pergamon, na primer. Dilema, ali je to kraja, bo večna.

V Berlinu je skorajda vse organizirano po prusko. Ko dojameš, kako deluje javni transport, avtobusi, nadzemni in podzemni vlaki, ti je jasno, zakaj na cestah ni nobene posebne gneče, in to kljub dejstvu, da ima 80 milijonov Nemcev kar 44 milijonov avtomobilov. Glede na število prebivalcev skoraj toliko kot mi. Na vsakem postajališču so obvestila o času prihoda vlaka ali avtobusa. Niti enkrat se ni zgodilo, da ga ob napovedani minuti ne bi bilo! Če si iz Slovenije, samo nejeverno gledaš. Podzemna in najbolj uporabni avtobusi ob delavnikih vozijo na tri minute! Si predstavljate, na tri minute! Iz mojega domačega konca vozi avtobus na polno uro. Jasno, da je v glavnem prazen. Saj vem, da nas je premalo za tirni promet, a dejstvo je, da dokler ne bomo imeli UPORABNEGA javnega prometa, bo tako, kot je. Kaotično in stresno. Pametnejši od mene naj razmišljajo, kaj se da storiti. Kazni, prepovedi in prošnje so premalo.

Nemčija je bogata država in denar je treba trošiti. Berlin je eno samo veliko gradbišče, prav res. Rušijo neuporabno, obnavljajo obnove vredno, gradijo nove proge podzemne železnice. Ni videti, da bi civilne iniciative imele kaj besede. Tudi tam jim pod okni gradijo z bagri in hudo hrupnimi stroji. Se spomnite stanovalcev Fondovih blokov, ki so blokirali obnovo Plečnikovega stadiona? Pa ne le to, v Berlinu imajo vetrne elektrarne kar na strehah blokov in nebotičnikov. Očitno so drugačne kot tiste pri nas, ki klatijo ptiče, sevajo kot hudič in motijo nočni mir, pa četudi so kilometre oddaljene od človeških bivališč. Res, Nemce bi o pravicah lahko v Sloveniji veliko naučili. Bi šlo tudi nasprotno? Dvomim.

Angela Merkel je, ko ji je šlo za nohte, izjavila, da je z multi-kulti konec. A če hodite po Berlinu, ni videti tako. Uradno živi v Berlinu 15 odstotkov tujcev. Brez njih bi se življenje zagotovo ustavilo, delajo marsikaj, česar »pravi« Nemci nočejo. Tudi vse lokale s hitro hrano z vseh koncev sveta vodijo priseljenci. Vsa postajališča so jih polna. Če bi sodila po navzven vidnem komuniciranju med domačini in tujci, dobro sobivajo. S strpnostjo se – uradno – radi pohvalijo. Istospolni se ne skrivajo, ogromno je rasno mešanih parov. Je pa res, da boste samo malo iz središča naleteli na versko zelo homogene stanovanjske soseske. Muslimanov pač ni težko prepoznati. V teh enklavah se drugi neradi naseljujejo. Izziv za prihodnost, gotovo. Ne le v Berlinu.

V Berlinu je ogromno muzejev. Menda je vsaj 55 takih, ki jih je vredno videti, a za nekatere velja, da jih je treba. Številni so povezani z zgodovino. Nemci so svojo krivdo za drugo svetovno vojno sprejeli. Načeloma. Vsakdo, ki vsaj malo spremlja aktualno dogajanje, pa ve, da je nemški nacionalizem živ, občutek arijske večvrednosti pa tudi. Tudi antisemitizem se – celo po uradnih raziskavah – krepi. Pa četudi je A. Merkel uradno izjavila, da je izključno Nemčija kriva za holokavst šestih milijonov Judov.

Judovski muzej je monumentalna, že po svoji zasnovi zlovešča zgradba. Tudi če se ti še tako zdi, da ta zgodovina ni tvoja in da ljudje, ki so počeli grozote, niso tvoji, se po tistem, ko prideš na plan, še kako trpko zaveš, da se človeštvo iz zgodovine ni ničesar naučilo. Zgodovina se znova in znova ponavlja. Za čas, ki ga živimo, je informacija o tem, s kakšno lahkoto je Hitler zanetil sovraštvo do Judov, zelo poučna. In strašljiva. Uporabil je nekaj zelo preprostih in vsakomur razumljivih stereotipov. Mediji so jih objavljali, narod je verjel. Recimo: Judi so lenuhi. Nič ne delajo in živijo na naš račun. Judi lažejo. Judi kradejo naš denar. Judi so zahrbtni in hinavski goljufi … In delovalo je.

Ko je Hitler 1933. leta prepovedal kupovanje v judovskih trgovinah, ga velika večina Nemcev ni jemala resno, ko je nekaj tednov pozneje vse nearijce pometal iz javnih služb, so obmolknili. In molčali so vse do konca vojne, ne vsi, a velikanska večina vendarle. In ja, zgodovina se ponavlja. Če v zgoraj omenjenih stereotipih besedo Jud zamenjamo z besedami begunec, priseljenec, cigan ali Palestinec, se nam za to, da bi videli, kako lahko je zapeljati množice, res ni treba vračati 80 ali 90 let v preteklost.

Uradna Nemčija se še vedno posipava s pepelom. Vsaj uradno, vsaj v muzejih. Celo med fotografskim materialom o raznoraznih obnovah zgodovinskih zgradb, ki so jih uničile zavezniške bombe, je malo slik porušenega Berlina. Češ, saj smo si zaslužili. Na ozemlju, kjer je bil nekdaj Hitlerjev bunker, je muzej Topografija terorja. Na številnih panojih je nabor vojnih hudodelstev, ki jih je zakrivil tretji rajh, kopica pretresljivih podatkov in fotografij z vseh koncev takratne Evrope. A vendarle tudi črna pika za prusko natančnost.

Med deželami najdete ob tistih z največ žrtvami (Rusija – 20 milijonov, Poljska – 6 milijonov, Nemčija – 8 milijonov) Belgijo, pa Nizozemsko, Norveško, Grčijo in še mnogo drugih. A mi iščemo svoje. Vsaj nekdanje. Najdemo samo Srbijo. Besedilo in štiri fotografije. In na eni od fotografij je nekaj nemških oficirjev, posnetih na Jesenicah! Jesenice! Srbija?! Za zgodovino nepomembno, za večino neopazno. Pa kaj, Srbija ali Slovenija, koga briga? Bilo je v dneh, ko je več držav s schengnom Bruslju sporočilo, da se ne grejo več. Na naši meji pa so ljudje stali po več ur zato, ker so naši politiki upali na pohvalo. V Bruslju, Berlinu in še kje vsega skupaj niti opazili niso. Od zunaj pogled na našo vsakovrstno nepomembnost in vdanost še bolj boli.

Mimogrede, na napako sem opozorila. Predstavnici muzeja ni bilo nič jasno. Slovenija!? Tudi če bi ji omenila BiH, kjer je bilo med vojno daleč največ žrtev na območju takratne Jugoslavije, ji ne bi bilo. Balkan pač, a ni vseeno?!

Čudni časi so, Nemci imajo druge skrbi. Brez temeljite varnostne kontrole v noben muzej, ki da kaj nase, ne morete več. Rentgen, odpenjanje vetrovk, jopic, ključi iz žepa, oddaja vse prtljage, varnostniki na vsakem vogalu. Za turizem to gotovo ni dobro, za občutek varnosti v mestu, v katerem na trgu še vedno gorijo sveče v spomin na žrtve zadnjega terorističnega napada, pa je verjetno nujno. Še malo, pa bomo velike muzeje lahko obiskali le, če si bomo vstopnice in termin »on-line« rezervirali že od doma. Nekaj zato, da nas bodo vnaprej preverili, nekaj pa zato, da zaradi dolgih procedur in gneče ne bomo ostali pred vrati.

Trpek spomin na lepo mesto. In opomin za prihodnost.