Arhiv NTRC

Takoj po ustanovitvi društva sta leta 2001 pod njegovo okrilje prešla dnevni center za ljudi s težavami v duševnem zdravju in za odvisnike od prepovedanih drog, ki jim je pred tem pomoč nudil center za socialno delo. Glede na potrebe na terenu so nato po besedah predsednice Natalije Zupančič postopoma vzpostavljali še druge programe. Ključna pri njihovem razvoju je bila selitev na obrobje Žalca leta 2012. Pred tem so namreč delovali v njegovem strogem središču, kjer so bili utesnjeni in obenem za marsikoga moteči. Ob zavetišču za brezdomce, ki so ga vzpostavili že leta 2005, so v novih prostorih zaživeli še javna kuhinja, razdeljevanje donirane hrane in pomoč pri urejanju in mobilnosti na domu za starejše in psihične bolnike.

V zavetišču, ki ga sofinancirata Občina Žalec in ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je uradno prostor za osemnajst oseb. Kljub temu jih je v njem nastanjenih devetnajst. »Zmogljivosti zavetišča so glede na potrebe na terenu bistveno premajhne. Nekateri starejši uporabniki so pri nas že od začetka. Do brezdomstva jih večinoma pripeljejo alkoholizem in droge. Ob tem imajo še vrsto drugih zdravstvenih težav,« pravi Zupančičeva, ki je obenem tudi strokovna vodja programov.

Postarani odvisniki

Odkar so se preselili na novo lokacijo, odvisnike od prepovedanih drog obiskujejo na terenu. »Prvi dve leti smo imeli terensko vozilo, zdaj ga nimamo več. Menjavo igel je namreč prevzel Javni zavod Socio, medtem ko sama še vedno izvajam svetovanje za starejše uporabnike drog in čiščenje znanih odvisniških mest.« Kot opaža sogovornica, se v Žalcu ne zadržuje več toliko narkomanov kot nekoč, ko so se po njem potikali takšni tudi iz drugih delov Slovenije. Takrat je v društvo prihajalo več kot tristo odvisnikov dnevno. Od tega jih je bilo po njenih ocenah samo 30 odstotkov iz žalske občine. »Naši uporabniki so se zelo postarali. Večina prejema vzdrževalno metadonsko terapijo. Ob tem uživajo tudi vse preostale droge. Velik problem je tudi alkohol.«

Preberite še ...

· Moda

5 stilov superg, ki jih moramo to pomlad imeti v garderobi

V javni kuhinji kosila, ki jih pripravlja Gostinstvo Velenje, prejema enaintrideset posameznikov. Med njimi je tudi kakšen odvisnik, a v prvi vrsti gre za uporabnike zavetišča. Preostali so večinoma starejši, ki živijo sami, imajo nižje dohodke in nimajo razvite socialne mreže. Ob tem vsi prejemajo pakete hrane, ki jo društvo pridobi v sklopu projekta Donirana hrana. To delijo tudi družinam z več otroki. Kot pravi, je hrane dovolj in je obenem tudi zelo kakovostna.

Ključni so zaposleni

Društvo za pomoč in samopomoč Želva – Eureka zagotavljanja vseh šestih programov ne bi zmoglo brez zaposlenih, ki jih je trenutno petnajst. »Povsem na začetku sem bila za vse sama. Sčasoma se je društvo začelo prijavljati na razpise za javna dela. A potrebe so bile – tudi zato, ker smo odprti 24 ur na dan – vedno večje. Javna dela, ki so seveda tudi časovno omejena, niso več zadoščala našim potrebam. Osredotočili smo se na podporne zaposlitve, ki občino ne stanejo nič več kot financiranje javnih del,« pojasnjuje predsednica društva in dodaja, da so se najprej pri njih zaposlili njihovi nekdanji uporabniki. Eden od delavcev je tako vključen že več kot petnajst let, nekaj se jih je celo že upokojilo.

Društvo nudi deset podpornih zaposlitev invalidov. Njegovo dobro prakso je prepoznalo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in mu podelilo nagrado za zaposlovanje invalidov. »Zaposleni izhajajo iz različnih socialnih okolij in imajo različne stopnje invalidnosti ter so zaradi tega nekonkurenčni na trgu delovne sile. Pri nas smo kot velika družina. Skrbimo za gospodinjstvo in higieno. Vsak mora biti z vsakim prijazen in spoštljiv,« ob koncu še dodaja Zupančičeva. (Foto: SHERPA)