»Nestrokovno je govoriti o izgubljenih generacijah«
»Z novimi pristopi moramo mladim pripraviti popotnico, da bodo gospodarji prihodnosti in ne njene žrtve,« pravi Simon Konečnik, dolgoletni ravnatelj srednje Elektro in računalniške šole, Šolskega centra Velenje. Univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike je v šolstvu zaposlen od leta 1994, pred tem je leto dni delovne izkušnje nabiral tudi v gospodarstvu. Kljub dobri službi z lepimi možnostmi za napredovanje ga je želja po delu z mladimi pripeljala v šolstvo. »Moj cilj je bil postati dober učitelj, o ravnateljevanju nikoli nisem razmišljal. A je naneslo tako, da sem zdaj ravnatelj že tretji mandat,« pravi v smehu. V tem času je sodeloval pri številnih različnih domačih in mednarodnih projektih: od energetskega inženiringa do posodabljanja srednješolskih izobraževalnih programov in Erasmus projektih. Veliko sodeluje s šolo za ravnatelje, kjer je dobil tudi navdih za raziskovanje prihodnosti izobraževanja.
S Simonom Konečnikom, ki zadnja leta intenzivno raziskuje in se poglablja v sodobne pristope izobraževanja, smo se pogovarjali ob koncu nenavadnega šolskega leta, ki so ga v veliki meri zaznamovali koronakriza, šolanje na daljavo in vpeljava sodobnih tehnologij v učne procese. Čeprav ima slovenski izobraževalni sistem številne pomanjkljivosti, je, kot pravi sogovornik, še vedno dober. A so posodobitve in prilagoditve družbi sedanjosti nujne, pravi. »V zgodovini so se zgodile tri industrijske revolucije. Zdaj smo prešli v četrto, ki se širi bistveno hitreje kot predhodne. Njena vsebina je širša digitalizacija. Če se ob spreminjajočih se tehnologijah in spremembah v družbi v obstoječem sistemu izobraževanja ne bomo odzvali na hiter in spremenljiv način dela, lahko nastane vrzel med izobraževanjem in potrebami delodajalcev po kadrih z novimi znanji. Ob tem ne smemo pozabiti na širši družbeni vpliv.«
Zaradi epidemije covida-19 smo se morali v zadnjem letu na vseh področjih na hitro priučiti vsega tistega, kar smo morebiti zadnja leta nekoliko potiskali na stran, čeprav smo že vedeli, da je digitalna era tukaj. Prav šolstvo je bilo močno na udaru in hkrati pod drobnogledom. Pri vas posebnih težav pri uvajanju dela na daljavo niste imeli?
Kot šola smo malo posebni. Če začnem z dijaki, jim je na nek način ta tehnologija položena v zibelko. A lahko razumem, da so imeli številni mladi z drugih področij pri prilagajanju in osvajanju tehničnih znanj, da so lahko nemoteno sledili pouku v času zaprtja, precej več težav. Zagotovo je bil primanjkljaj socialne bližine največja slabost dela na daljavo in tega se zares ne da izmeriti. Pri strokovnem izobraževanju je bil velik primanjkljaj na področju praktičnega pouka, saj se številne ročne spretnosti in delo z visokimi tehnologijami lahko kakovostno izvaja samo, ko so dijaki in učitelj skupaj v specializiranih prostorih.
Kaj so dijaki v času izobraževanja na daljavo izgubili in kaj pridobili?
Večkrat smo lahko v zadnjem letu slišali »velike izjave«, ki so govorile tudi o izgubljenih generacijah mladih. Takšne izjave so nepremišljene, po moje nestrokovne in nikomur v korist. Res je, da tudi sam stavim na moč socialnih procesov, vendar če je v nekem trenutku po mnenju zdravstvene stroke edina možnost, da se mladi izobražujejo na daljavo, potem je to treba sprejeti. Pri tem pa se moramo vsi, ki smo za potek izobraževanja odgovorni, potruditi, da to čim bolj kakovostno izpeljemo. Ta izkušnja ima tudi dobre plati. O dvigu IKT znanj je bilo že veliko povedanega, dodal bi še to, da se tudi službe in poklici zelo spreminjajo. Vedno več je služb, kjer se dela na daljavo. Če je bila za mlade to priprava na njihovo kasnejšo poklicno pot, potem je tudi to imelo nek namen. Če na šolanje na daljavo pogledamo še iz tega zornega kota, so mladi v zadnjem letu dobili tudi pozitivno izkušnjo in popotnico za življenje.
»Izobraževanje je bil, je in bo ostal socialni proces. Najpomembnejši je dober učitelj. V kontekstu časa samo to ni dovolj. Dober učitelj mora znati tudi uporabljati tehnologijo. Dober primer v tej smeri je bilo tudi izobraževanje na daljavo. Ko sem gledal enega od spletnih TedTalkov, je Andrej Škraba izjavil, da tehnologija ne bo nikoli zamenjala učitelja, a bodo učitelji, ki tehnologijo uporabljajo, zamenjali učitelje, ki je ne uporabljajo. Tukaj je težko še kaj dodati.«
Pri svojem delu se ves čas zazirate v prihodnost. Veliko se ukvarjate s tem, kakšna naj bo šola v prihodnje, kako učiti, da bo znanje koristilo tako mladim kot družbi.
Tehnološki razvoj vedno vpliva tudi na razvoj družbe, posledično vse vpliva tudi na razvoj izobraževanja. Vsi smo se že v času našega osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja pri zgodovini učili o prvi in drugi industrijski revoluciji, tretje revolucije se nismo učili, ampak smo jo živeli, kot njeni otroci. Tretjo revolucijo predstavljajo računalniki, internet in avtomatizacija. Še najmanj vemo o četrti industrijski revoluciji, ki jo živimo od leta 2010 in kjer je niz novosti, ki tvorijo to obdobje kot revolucijo, v pravem pomenu besede. Vzgoja in izobraževanje imata v tej dinamiki izjemno pomembno vlogo. V tem času je veliko prostora in tudi nujnosti za spremembe, vendar se vse skupaj dogaja nesorazmerno v primerjavi s tehnološkim in družbenim razvojem.
Kako se te spremembe (tehnološke in družbene) odražajo pri današnjih dijakih?
Najlažje ponazorim s primerom. Več let zapored dijakom kažem slike predmetov ali storitev, ki prikazujejo obdobje na primer izpred desetletja. Bančno knjižico, čeke, gramofon, avdio kaseto, telefonsko govorilnico … Vedno je isti rezultat, prepoznajo približno polovico predmetov. Ko jim pokažem sodobne tehnologije, ki temeljijo na četrti industrijski revoluciji, prepoznajo skoraj vse. Ko govorimo o generaciji staršev in starih staršev, je razmerje poznam/ne poznam ravno obratno. Za današnje dijake velja, da so jim bile nove tehnologije položene v zibelko in imajo dobro razvita digitalna znanja. Pri pisanju in risanju z roko je mogoče opaziti slabše spretnosti, v povprečju opažamo tudi slabše gibalne sposobnosti. Tako da se tehnološke spremembe pri mladih odražajo tako v pozitivni kot tudi negativni smeri.
Kakšne smeri razvoja izobraževanja ste zaznali v globalnem smislu?
Nekaj let zapored sistemsko sledim spremembam. Kakšne bodo mednarodne smernice izobraževanja v prihodnje, lahko vsako leto vidimo na sejmu Bett v Londonu, ki velja za največji in najbolje zastopan sejem sodobnih učnih tehnologij kot tudi vsebinskih novosti. Te spremembe bi lahko strnil v tri ključne točke. Prva je uvajanje algoritmičnega mišljenja v osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje, ki temelji na reševanju problemov in predstavlja uvod v programiranje. Stika z računalnikom je tukaj zelo malo. Poenostavljeno bi lahko rekel, da je to učenje konceptov računalniškega mišljenja, ampak brez računalnika.
Druga novost je tudi vezana na uvedbo novega predmetnega področja: vzgoja za medije in kibernetska varnost. Mislim, da že ime pove zelo veliko.
Tretja je učna analitika, podprta z IK, za učinkovito spremljavo napredka udeleženca izobraževanja. To najlažje ponazorim s športnim primerom. Kje je posameznik danes, kje želimo, da bi bil čez leto in kje želimo, da bi bil čez tri, štiri leta? In na osnovi te spremljave se do vsakega posameznika tudi individualno pristopa.
Kje smo pri uvajanju teh novosti v Sloveniji?
Žal se z nobeno od naštetih novosti v Sloveniji ne moremo pohvaliti. Zagotovo smo že prišli do točke, ko smo začeli govoriti o spremembah, razmišljamo o tem, kaj bi naredili, a pri tem nismo udejanili še ničesar. Naš največji problem je, da bi spremembe vnašali, a ničesar ne bi odstranili. Ampak smisel sprememb in napredka je ravno v tem, da ko se v nek sistem vnese nekaj novega, se sočasno nekaj preživetega tudi izloči. Seveda je pri tem nujen trezen razmislek. V Sloveniji imamo težavo predvsem s tem, kaj izločiti. Tukaj je mogoče čutiti veliko moč interesnih skupin. Žal smo vse šolske prenove – težko bi jim namreč rekli reforme – izvedli na takšen način. Nove stvari smo vnesli, stare so ostale in logično je, da potem govorimo o zasičenosti. Resničen problem je torej v empatičnosti – da ne znamo zares izluščiti tistega, kar je za učenca, dijaka res najboljše. Torej mi, odrasli, imamo na tem mestu težavo. Otroci in mladi je nimajo.
»Za kakovostno izobraževanje je najpomembnejši dober učitelj. En učitelj v srednji šoli lahko uči več kot sto ali 150 dijakov vsako leto in če je njegov vpliv dober, lahko spremeni marsikateremu posamezniku življenjsko pot. Lahko je tudi obratno.«
Foto: SHERPA
Preberite več v Novem tedniku
