Arhiv NTRC

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V intervjuju tudi o razlogu, zakaj je Požežnik pred leti izstopil iz stranke SDS in o tem, ali je kdo kdaj poskušal nanj pritiskati in karkoli zahtevati od njega glede na njegov položaj. S sogovornikom smo se pogovarjali še o njegovem udejstvovanju na športnem področju. Prebrali pa boste lahko tudi, kaj je sporočil svojim nekdanjim sodelavcem in ljudem ob svojem odhodu v pokoj.

»Za to, da sem se upokojil z dobrimi občutki, je več razlogov. Prvi je, da sem ponosen na to, kar smo v tej enoti skupaj naredili v teh 17 letih, kolikor sem bil na čelu tega kolektiva. Skupaj smo oblikovali enoto, ki je operativna in zmore rešiti vsako situacijo, v kateri se znajde. Fantje v enoti so resnično dobri. Eden od razlogov za mojo dobro in pozitivno energijo ob upokojitvi je tudi, da sem ob upokojitvi zdrav, razpoložen in da sem resnično v dobri kondiciji.

Je k tej dobri kondiciji prispevalo ravno gasilstvo?

V življenju sem zamenjal kar nekaj poklicev. Začel sem kot profesor na Gimnaziji Celje – Center in tudi takrat sem užival v svojem delu. Potem je prišlo pomembno in dolgo obdobje moje zaposlitve v Slovenski vojski in zdi se mi, da sem bil tudi tam uspešen. Ampak tukaj, v gasilstvu, sem res užival. Da, gasilstvo je pripomoglo k temu, da trenutno počutim dobro. To, da sem v dobri telesni kondiciji, pripisujem svojemu načinu življenja. Po srcu sem športnik, s športom se ukvarjam na različne načine, tudi rokomet mi je ogromno dal.

Gasilci pravijo, da ste bili strog vodja, a življenjski, in da ste si vedno vzeli čas za pogovore z njimi. Pravijo, da ste imeli dobre ideje in da ste znali prisluhniti njihovim predlogom. Drži, da ste imeli kar nekaj nevsakdanjih idej, ki ste jih tudi uresničili. Od čebelnjaka do 90 let stare razstavljene gasilske lestve na dvorišču gasilskega doma. Dodajajo še, da imate radi red ...

Res je. Da imam rad red, je značilno tudi za moje zasebno življenje. Od nekdaj sem dobro organiziran. Vem, da morda koga to moti, ker ni navajen, da ima vse organizirano. Jaz uživam v tem. Zato sem imel rad red tudi pri svojem delu, vendar mislim, da ta težnja ni bila pretirana. Res je tudi, da sem se znal z zaposlenimi družiti, se z njimi pogovoriti na neformalnih in formalnih sestankih. Znal sem začutiti njihovo energijo, jih poslušati. Nekatere od teh norih idej so zrasle na mojem zelniku, da. Bili smo dober kolektiv. Kot je za življenje značilno, so seveda bile kdaj tudi težke situacije, a smo jih rešili. Vedno trdim, da se da vse rešiti. Problem včasih pomeni tudi kakovost življenja. Če problem rešiš, si močnejši, bogatejši, uspešnejši. Brez problemov bi bilo življenje dolgočasno.

Direktor PGE Celje je zdaj postal Boris Žnidarko. Ste predali svoj položaj v dobre roke?

Da. Vedno sem podpiral še posebej tiste gasilce, v katerih sem videl nekaj več, podpiral sem tiste, ki so kazali željo po nenehnem usposabljanju, napredovanju in Boris je od vsega začetka točno takšen. Vedno je kazal večjo radovednost, željo po napredku, po novih stvareh. In nekako je to, da je on sprva postal vodja operative, prišlo samo od sebe. Ves čas je rasel z enoto in v njem sem že nekaj časa videl svojega naslednika. Ko je pokazal še to željo, ambicijo, da bi delal več kot drugi in je hotel več, sem bil izredno vesel in zadovoljen. Ta položaj je zagotovo zasedel pravi človek. Posebej je dobro, ker je bil že prvi dan na tem položaju stoodstotno operativen. Te enote ni začel spoznavati takrat, saj je z njo prej rasel in jo pozna. Če bi na to delovno mesto postavili nekoga zunanjega, ki ne pozna sistema in ekipe, bi trajalo nekaj let, preden bi zadihal z njo. Boris je nedvomno najboljša izbira.

Pod vašim vodenjem je enota postala ena najsodobnejših v državi. Koliko vam je pri tem pomagala politika, v kateri ste bili dejavni tako na državni kot lokalni ravni?

To je zanimivo vprašanje, o katerem sem v zadnjih dneh pred upokojitvijo veliko razmišljal. Moram reči, da mi je politika v nekaterih trenutkih in situacijah malo pomagala, po drugi strani mi je v nekaterih situacijah škodila. Zdaj ko sem se upokojil, popolnoma odhajam tudi iz nje. Končal sem to poglavje, ker sem spoznal, da je politika kruta, da gre tudi za manipulacijo. Tisti, ki so na čelu političnih strank, uresničujejo svoje interese, najožjim sodelavcem pade še nekaj drobtinic z bogatinove mize, ljudstvo pa verjame tistim, ki znajo lepo govoriti. Razočaran sem nad politiko.

Bi pred leti, ko ste v politiko vstopili, ravnali drugače, če bi imeli znanje, ki ga imate danes?

Težko rečem. Politika mi je veliko dala in veliko vzela. Očitno sem moral doživeti takšno izkušnjo, ki me je po eni strani obogatila, me veliko naučila, ampak težko rečem, da ne bi storil enako. V nekem trenutku v življenju sem očitno moral to izkusiti.

Nadaljevanje intervjuja je objavljeno v tiskani izdaji Novega tednika.