Za nekatere je pot do družine dolga in naporna
V temi ob materinskem dnevu pišemo o tem, da postati starš ni nekaj samoumevnega. Če leta 1990 povprečna starost ženske ob rojstvu prvega otroka ni znašala niti 23 let, je v zadnjih letih po podatkih statističnega urada to bistveno drugače. Leta 2021 so bile Slovenke, ko so prvič rodile, stare malo manj kot 30 let. »Načrtovanje družine se v našem okolju odmika v trideseta leta. S tem seveda ni nič narobe. Žal pa naša biologija v celoti ni prilagojena naši družbi,« je jasen predstojnik Ginekološko-porodniškega oddelka Splošne bolnišnice Celje asist. mag. Jakob Koren, dr. med., specialist ginekologije in porodništva. Slednji opaža, da načrtovanje družine ni medicinski, ampak družbeni problem.
V zahodni družbi se po besedah Korena večji delež mladih kot nekoč odloča za univerzitetni, tudi za podiplomski študij. Nato sledi iskanje službe in stanovanja. Zato pari nosečnost načrtujejo kasneje, ko imajo zagotovljene materialne pogoje. »Plodna sposobnost žensk začne po tridesetem letu upadati, še bolj močno upada po 35. letu. Če nosečnost odlagamo proti štiridesetim letom, ženska še veliko težje zanosi. Ob tem je zaradi starosti jajčec, ki jih ženska prinese s sabo na svet, večji delež neuspešnih nosečnosti. Tudi ko pride do oploditve, lahko zarodki v zgodnji nosečnosti velikokrat propadejo in pride do spontanih splavov ali do odmrlih nosečnosti,« je pojasnil. In dodal, da medicina tovrstne težave rešuje tako, da omogoča postopke, s pomočjo katerih parom zagotovi nosečnost in kadar je možno, uspešno donositev ter rojstvo otroka.
Kako ginekologi ugotovite, da je par neploden?
Po medicinskih kriterijih je par, kjer je ženska mlajša od 35 let, neploden, kadar si partnerja za nosečnost prizadevata leto dni, a pri tem nista uspešna. Pri parih, kjer je ženska starejša od 35 let, postopke ugotavljanja vzrokov neplodnosti začnemo že po nekaj mesecih, ko ne pride do zanositve, saj vemo, da čas ni na naši strani. Začetni postopki so praviloma bolj preprosti, sledijo bolj zapleteni, vsak od njih pa terja svoj čas. Že za prvi pregled pri ginekologu, ultrazvok in pogovor, kadar ne gre za nujno stanje, znaša čakalna doba nekaj mesecev. Partner mora po napotnico in se mora naročiti v laboratorij za pregled sperme oz. spermiogram. Nato sledi invazivna diagnostika, s katero poskušamo pri ženski ugotoviti, ali je morda prisotna zapora jajcevodov, ali so prisotne zarastline po prebolelih predhodnih boleznih, pogosto odkrijemo endometriozo ali druge spremembe. Partnerju, pri katerem izvid spermiograma ni optimalen, priporočamo pregled pri specialistu andrologu. Preden ugotovimo, da partnerja spontano verjetno ne bosta zanosila in da se je dobro postaviti v vrsto za postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, lahko torej čez palec mine pol leta. Za omenjene postopke velja čakalna vrsta.
Verjetno so postopki umetne oploditve lahko povezani s fizičnimi in psihičnimi obremenitvami ter s številnimi razočaranji, kajne?
Postopki niso prijetni ne za žensko ne za moškega. Nekateri so povezani z operativnimi posegi v splošni anesteziji, s punkcijami, posledično tudi z bolečinami. Vendar je pri parih želja po otroku tako močna, da so vse to pripravljeni prestati. Postopki umetne oploditve so različni, nekateri so bolj, drugi manj zahtevni. Vse to od partnerjev terja veliko prilagajanja, razumevanja in potrpljenja. Ob tem ni zagotovila, da bo nosečnost obstala, pride lahko do odmrlih plodov. Ko s testom morda le potrdimo nosečnost, se lahko zgodi, da medtem že propade. S tem je povezanih ogromno razočaranj in stisk. Večina parov s pomočjo postopkov umetne oploditve sicer pride do otroka, a je pot do tega lahko dolga in naporna.
Preberite več v Novem tedniku
