Arhiv NTRC

Da sva se na pogovoru srečala v kavarnici v celjskem mestnem kinu Metropol, ni naključje, saj so tu premierno predvajali vsaj dva njegova dokumentarna filma, povezana s Celjem. »Po intervjuju grem obiskat še mamo. Zelo bo vesela,« mi je povedal, preden sem prižgala snemalnik.

Ob letošnjem prazniku Mestne občine Celje boste prejeli srebrni celjski grb. Čestitke!

Najlepša hvala!

Pravite, da Celje ostaja v vašem srcu. Če sodimo po priznanju, tudi vi ostajate spoštljivo zasidrani v srcu mesta.

Počaščen sem. Težko bi si želel kaj lepšega. Pokojni Đorđe Balašević je ob neki priložnosti rekel, da je najdlje čakal, da so mu v domačem Novem Sadu priznali, da je dober. Lažje mu je bilo uspeti kjerkoli drugje. Zato sem toliko bolj vesel celjskega občinskega priznanja.

Številnih pohvalnih odzivov je deležen vaš zadnji igrano-dokumentarni film Samo en cvet, ki je posvečen stoti obletnici rojstva Karla Destovnika – Kajuha. Najbrž je bolj zahtevno pripravljati film o nekom, ki je zasidran v zavesti ljudi, pri čemer se zdi, da vsi vemo vse o tem partizanskem pesniku in narodnem heroju.

To je zagotovo zahtevnejši izziv, saj se upravičeno vprašaš, zakaj bi gledal nekaj, kar poznam. Ko sem se pripravljal na snemanje, sem se zavedal, da nečesa bistveno novega o Kajuhu ne bom mogel povedati, zato sem se osredotočil predvsem na njegovo osebnost in njegove odnose s prijatelji, partizani ter z ženskama, ki sta imeli v njegovem življenju prav posebno mesto – njegovo srčno izbranko Silvo in partizanko Brino. Silvina in Brinina hčerka sodelujeta v filmu. Njuni pričevanji sta dodana vrednost filma, ki sicer postavlja v ospredje partizansko udejstvovanje, domoljubje in vero v boljši jutri. Kajuhova poezija med strokovnjaki dolgo ni veljala za literarni presežek, a nosi v sebi močan čustveni naboj glede na njegovo mladost in še posebej če se zavedaš, v kakšnih razmerah je nastajala. Ker so Kajuhove pesmi ljudem blizu, jih v filmu ne berejo profesionalni igralci, ampak številni ljubitelji njegove poezije. Kot je znano, so v njegovem domačem mestu Šoštanj organizirali javna branja njegovih pesmi. Tudi nekaj teh utrinkov sem vključil v film.

Kot scenarist in režiser ste se podpisali tudi pod dokumentarni film Pozabljeni grob. V njem spoznamo spregledano Celjanko, aktivistko in partizanko Hermino Seničar. Njen grob na celjskem pokopališču je izginil, vi ste v filmu iskali odgovor, zakaj, predvsem pa ste orisali njeno življenje, v katerem je prestajala trpljenje in številne krivice. Ogled filma priporočate vsem Celjanom. Zakaj?

Hermina Seničar je bila predvojna komunistka, sodelovala je v delavskih stavkah v Emu, bila je partizanka in med ustanovitelji 1. celjske čete. Bila je preganjana, zaprta in mučena v številnih slovenskih zaporih, zatem so jo poslali v koncentracijsko taborišče v Auschwitz. Preživela je vse vojne grozote. Ko sta prišla svoboda in upanje na boljši jutri, za kar se je borila, je doživela novo ponižanje in krivice. To ni le Herminina zgoda, to je univerzalna zgodba. Menim, da je življenje velikokrat zelo krivično do ljudi, ki dajo vse za druge. Se izpostavijo in žrtvujejo, potem pa ostanejo zapostavljeni in pozabljeni. V Celju je po vojni kot mati samohranilka živela odmaknjeno, držala se je bolj sama zase, najbrž strta od bolečih udarcev življenja. Zaradi slabega zdravja se je hitro upokojila.

Ljudje, ki so jo srečevali na ulici, se je ne spomnijo po tem, da je bila junakinja, ampak pravijo, da je bila čudaška, zaprta vase, tudi osorna. Nihče se ni vprašal, zakaj je bila takšna. Hermina Seničar je bila rojena 19. decembra 1905 v Bukovljah pri Stranicah, umrla je je 25. maja 1963. Grob na celjskem pokopališču so postavili njeni soborci, čez nekaj časa je najemnik grobnega mesta ta grob prodal, njenega trupla niso prekopali. Njeno ime je zdaj na slabo vzdrževani borčevski grobnici.

Čeprav ste končali študij elektrotehnike, ste se podali v novinarski poklic. Zaposlili ste se na Televiziji Slovenija, kjer delate še danes. Začeli ste v dnevno-informativnem programu, nadaljevali v izobraževalnem programu, leta 2001 ste s sodelavci začeli postavljati Multimedijski center RTV Slovenija in ga desetletje tudi vodili, prejeli ste več priznanj in nagrad. Kaj so še vaši izzivi v novinarstvu?

Glede na to, da na Radioteleviziji Slovenija že dlje doživljamo agonijo, se mnogi novinarji sprašujemo, ali bomo sploh še lahko delali tisto, kar si želimo. Ukvarjamo se predvsem s tem, kako bomo kot javni zavod preživeli. Če sploh.

Kako se počutite ob tem?

To, kar občutim, je intelektualna bolečina. Res je boleče, ko nemočen spremljaš, kako nekateri pri svojem delu ne upoštevajo strokovnih meril in ne znajo ali ne želijo delati drugače. Ker imajo moč, ob tem še vehementno trdijo, da je to dobro. To je tako, kot bi jaz trdil, da je kup gnoja čokoladna torta. Potem celo ploskajo tistim, ki so ta kup gnoja naredili. In jim podelijo nagrado za ustvarjalne dosežke. Ob njih so vrhunski kuharji s tremi Michelinovimi zvezdicami, ki jim vodilni dopustijo le, da pripravljajo hot doge.

Ste kdaj razmišljali, da bi si delo poiskali drugje? Kar nekaj vaših kolegov je zaradi nevzdržnih razmer zapustilo RTV Slovenija.

Prav to si želijo tisti, ki uničujejo naš javni zavod. Njihov cilj je, da bi nas odšlo čim več. Ravno zato ostajam na RTV Slovenija. Tega veselja jim ne bom privoščil. Ob tem se zavedam, da bi bil odhod dober za moje zdravje in počutje. Sčasoma sem dojel, da vsega ne smeš jemati čustveno in da moraš v kriznih razmerah vedno najprej poskrbeti zase. Tako kot bi v primeru nesreče na letalu najprej sebi nadel masko s kisikom, ker bi šele potem lahko pomagal tudi drugim.

Predvsem je treba v krizni situaciji najprej oceniti, koliko zares zmoreš. Da potem ne klecneš. Zato sem tudi sicer zagovornik zdravega življenjskega sloga. Skrbim, da dovolj spim, da se kakovostno prehranjujem, da se redno ukvarjam s športom. Za vse to si je treba vzeti čas. Tisti, ki pravijo, da zase nimajo časa zaradi številnih obveznosti v službi, živijo v prepričanju, da bo podjetje propadlo, če ne bodo ves čas na voljo. Kakšna iluzija! Jaz pravim, da je bolje, da se sam ustaviš, kot da te ustavita psihična izčrpanost ali bolezen. Ko poudarjam, da je pomembno, da damo sebe na prvo mesto, ne govorim o sebičnosti, ampak o odgovornem odnosu do sebe in posledično do drugih. Šele ko se sam dobro počutiš, lahko preneseš kakršnokoli breme in si lahko v oporo tudi drugim.

Kar nekaj vaših novinarskih kolegov je prejelo povabilo za vstop v politično stranko in nekateri so povabilo tudi sprejeli. So vabili tudi vas?

Ne, jaz takšnega vabila nisem prejel. In ga tudi ne bi sprejel. Lahko si domišljam, da me niso vabili, ker vedo, da nisem vodljiv, lahko pa tudi zato, ker zanje pač nisem dovolj zanimiv. (smeh)

Multimedijec ste. Kakšna bo prihodnost klasičnih medijev? Mislim predvsem na časopise. Jih bomo čez desetletje ali dve še listali?

Moja napoved ni ravno optimistična. Časopisov zagotovo ne bomo več listali, a jih bomo v elektronski obliki seveda še brali. Se sploh ne spomnim, kdaj sem nazadnje listal časopis, saj spremljam le elektronske medije. Berem celo več, kot sem bral pred leti. Ne le mladi, tudi vedno več starejših dostopa do novic na spletu. Čeprav so imeli časopisi včasih bistveno višje naklade, vsem ljudem niso bili dostopni. Danes so novice oziroma informacije bistveno bolj dostopne, saj ima večina ljudi mobilne telefone in imajo dostop do raznovrstnih vsebin. Novic, ki jih ustvarjajo novinarji, je vedno več in več je tudi bralcev. Bralcev ne bo nikoli zmanjkalo, težava je drugje. Poslovni modeli medijskih hiš niso učinkoviti. Ljudje berejo več, a za to jim ni treba plačati nič. Novinarji se lahko upravičeno bojijo, da bodo ostali brez službe, če lastnik medija ne bo našel poslovnega modela, ki bo omogočil prodajo njihovih novinarskih izdelkov.

Negujete športni duh. V mladosti ste igrali košarko, danes trenirate plavanje in triatlon, tudi potapljate se, jadrate ...

Šport in rekreacija sta stalnici v mojem življenju. Triatlon in plavanje treniram v povprečju osem ur na teden. Ker imamo vsi vsak dan na voljo le 24 ur, moram ob številnih drugih obveznostih zelo premišljeno razporejati čas. Glede tega sem discipliniran. Ne klepetam s kakšnim prijateljem na kavici, ampak se pogovarjam po telefonu med lahkotnim tekom. Medtem ko otroke vozim na različne dejavnosti, si istočasno organiziram še svoj trening in jih ne čakam v avtomobilu. Takšen način življenja mi daje želene rezultate, zaradi katerih se dobro počutim. Ko se človek dobro počuti, je tudi bolj samozavesten, ni prestrašen, zato ga drugi ne morejo zlomiti. Vemo, da se povprečna življenjska doba podaljšuje, in jaz ne bi rad živel dlje zgolj zato, ker mi bo to omogočila napredna medicina, ampak želim tudi jesen življenja živeti kakovostno, dejavno in zadovoljno.

(Foto: SHERPA)

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 23. marec, 2023