Andraž Purg

Celje in naša regija jo zelo dobro poznata. Na Televiziji Celje že vrsto let vodi oddajo Ženska arena, več kot desetletje je srce prostovoljstva v košarki in rokometu, pečat je pustila tudi na gledališkem odru v KUD Zarja Trnovlje. Dragana Jusupović. Zaradi svojih dosežkov bi si zaslužila številna priznanja, predvsem zaradi svoje izjemne življenjske zgodbe. Dragana je namreč gluha. Ima samo še 2,2 odstotka sluha. Je ena redkih, če že ne edina gluha televizijska voditeljica, česar mnogi ne vedo. Njen pogled na življenje je zato še toliko večji zgled in navdih za vse, ki se soočajo s preizkušnjami.

Tisti, ki jo poznamo, vemo, da je Dragana zelo skromna, a bogata z življenjskimi izkušnjami. Ni tipična znana osebnost. Ne boste je srečevali na banketih, mestnih prireditvah, na katerih se mnogi šopirijo samo zaradi navideznega ugleda in fotografov. Raje gre v gledališče, kjer si, kot pravi, nahrani dušo.

Bere z ustnic

Dragana nas je povabila na pogovor v pisarno v celjskem Zlatorogu. Tam se že vrsto let zaradi svoje ljubezni do športa počuti kot doma. Zdaj je v Rokometnem klubu Celje Pivovarna Laško tudi uradno zaposlena. Ne skriva iskric v očeh, ko beseda nanese na njeno službo. Vidi se, da v njej uživa in da ji delo predstavlja poslanstvo, ne le službe. Med pogovorom ne bi nikoli ugotovili, da je gluha, če ne bi vedeli, da nosi slušni aparat.

Kako kljub gluhosti zmore uspešno opravljati vse, s čimer se ukvarja? »Od nekdaj sem želela dokazati, da nisem za rob družbe in da kljub gluhosti lahko počnem vse,« pravi. Dragana se ni rodila gluha, ampak je sluh izgubljala postopoma. »Naučila sem se brati z ustnic in zelo dobro opazovati govorico telesa. Z očmi vidim in zaznam marsikaj, česar morda drugi ne,« doda. Trenutno se uči tudi kretenj oziroma slovenskega znakovnega jezika. »Želja, da se učim in borim, izhaja tudi iz tega, ker živim sama. Ne smem se kot školjka zapreti doma. Moram ostati med ljudmi in biti dejavna,« razloži. Ko človek enkrat v življenju preneha ustvarjati, lahko ›pogrne‹, še pripomni. Pogovor in komunikacijo ji omogoča pametni slušni aparat, ki je povezan s pametnim telefonom in računalnikom. Tako se lahko brez težav sporazumeva tudi po telefonu. Sicer v zadnjem času opaža, da se sluh spet nekoliko slabša. »Zato sama sebe pospešujem, počnem vse, kar lahko do časa, ko bom popolnoma oglušela. Ker bom potem znala s tem tudi živeti,« še pojasni.

Njena gluhost ni bila ovira na njeni poti razvoja. Dragana je v Celju in širše vsa ta leta temelj prostovoljstva v košarki in rokometu. Preden je Slovenija gostila Evropsko prvenstvo v košarki, jo je Košarkarska zveza Slovenije prosila za pomoč. Vodstvo zveze je vedelo, kakšne projekte je Dragana do takrat že organizirala. Spomnimo samo na organizacijo memoriala za Iztoka Puca. Organizirala ga je z nekdanjim rokometašem Rolandom Pušnikom.

Prostovoljka z dušo

To je bila akcija, zaradi katere so jo ljudje še bolj spoznali. V času evropskega košarkarskega prvenstva je za košarkarsko zvezo držala vse niti prostovoljcev, kar je izjemno velik projekt. Skrbela je tudi za medijsko prepoznavnost prvenstva. »Takrat se je že govorilo, da bo Celje gostilo še mladinsko žensko košarkarsko prvenstvo, zato sem sodelovala tudi z Ženskim košarkarskim klubom Cinkarna Celje. Nato so se vrstile različne akcije, prišla je tudi prošnja, ali bi projekt prostovoljstva razvila še na področju rokometa,« razloži.

Njena vez s športom je močna, vse, česar se loti, uspe. Ima vse licence slovenske filantropije, ve, kako se tovrstno prostovoljno delo razvija v tujini, osnovala je etični kodeks prostovoljnega dela v košarki in rokometu, vsa ta leta je vodila administracijo, ki je bila potrebna, da so bili turnirji in tekme na vrhunski ravni. Ima ogromno znanja, ki ne more biti več spregledano. Vse to je spoznal tudi Rokometni klub Celje Pivovarna Laško, kjer je danes zaposlena.

»Vse moje dosedanje delo mi je prineslo ogromno čudovitih izkušenj in veliko lepih zgodb. Včasih je bilo seveda zelo naporno, ampak če nekaj počneš z ljubeznijo, je tudi trdo delo vedno užitek,« doda. Ravno v tem času Dragana razvija še en zelo pomemben projekt, na katerega je Celje prav tako lahko ponosno. Gre za projekt Izzive spreminjamo v uspehe, ki je namenjen razvoju pararokometa in nastanku prve mladinske pararokometne ekipe v Sloveniji. »Na tem področju orjemo ledino. V družbi je treba delovati vključujoče,« doda.

»Ogledalo podjetja«

Šport predstavlja velik del Draganinega življenja. A v njem se je dogajalo še marsikdaj drugega. Novinarski kolegi se zelo dobro spomnimo, da je bila Dragana konec 90. let v finalu za naj tajnico v Sloveniji. A bolj kot to, da je prišla v finale, je bilo v ospredju to, da je zasnovala delovanje Zveze klubov tajnic in poslovnih sekretark Slovenije. Najprej je ustanovila Klub tajnic Celje, bila je tudi njegova prva predsednica. »V Ljubljani je takrat že delovala zveza tajnic, vendar so bile v njej le Ljubljančanke. Spomnim se, da so me članice zveze malo postrani gledale, ko sem dejala, da to ni nacionalna zveza, ampak lokalna, glede na to, da so v zvezi samo tajnice iz Ljubljane,« nam pojasni.

Zaradi želje, da bi na tem področju uredila stvari, je kandidirala za predsednico zveze in bila na ta položaj tudi izvoljena. »Postavila sem model delovanja, po Sloveniji so bili nato ustanovljeni regijski klubi tajnic, ki so bili združeni v krovno zvezo,« pove. Organizacija je bila pravno preoblikovana v zvezo klubov tajnic in poslovnih sekretark, Dragana je postavila tudi kodeks vedenja, s kolegicami je določila 21. maj za dan tajnic. Ko je vodila zvezo, je bila podpisana tudi pristopna izjava k evropski zvezi tajnic. »Zveza je vsa ta leta dobro napredovala in dobro deluje še danes, na kar sem zelo ponosna. Mnogi so takrat mislili, da je biti tajnica le modna muha v smislu ›tajnica, fikus in kavica‹, ampak tajnica ima v podjetju zelo pomembno vlogo: drži tri vogale podjetja. Je prvo ogledalo podjetja in prvi stik z zunanjostjo,« zelo jasno doda.

Napoved iz škatle

Velik del svojega življenja je Dragana posvetila še eni svoji ljubezni: gledališkemu odru. Trideset let je bila zvesta Kulturno-umetniškem društvu Zarja Trnovlje. Igrala je v številnih predstavah, s katerimi je gledališka ekipa gostovala tudi v tujini. Za »vstop« v KUD Zarja Trnovlje bo večno hvaležna takratnemu predsedniku društva Štefanu Žvižeju. Draganin talent je že v njenih rosnih letih opazil na avdiciji v hudinjski osnovni šoli. »V živo se spomnim svoje prve vloge na odru,« se nasmeji. V resnici so bile v mladinski predstavi že vse vloge dodeljene, vendar se je Žvižej znašel. Iz kartona je izdelal televizijski zaslon, za katerega je postavil Dragano, ki je gledališko predstavo napovedala. Od takrat je bila za Zarjo nepogrešljiva. »Vrstila so se čudovita leta gostovanj, spletla so se številna prijateljstva. Sodelovali smo z mnogimi priznanimi in profesionalnimi režiserji, moj poklon gre predvsem Mihi Alujeviču! Toda z leti mi je sluh pešal in nisem mogla več nastopati,« se spominja sogovornica.

Ponosna na svoje korenine

Dragana je prisotna na družbenih omrežjih, kjer objavlja zanimive stvari. Hvalevredno je, da svojega osebnega življenja ne postavlja vsem na ogled. Tisto, kar ljudje, ki jo spremljajo, opazijo iz njenega osebnega dela življenja, je njen ponos na svoje korenine. Svoje balkanske oziroma bosanske vročekrvnosti ne skriva, a doda, da je bolj kot vročekrvna – polnokrvna. »In ti besedi še zdaleč nimata enakega pomena,« pove.

Redno obiskuje sorodnike in takrat na družbenem omrežju ponosno objavi fotografije in zapise, iz katerih je razvidno, da je podpora družine ena najpomembnejših. »To mi zelo veliko pomeni. Vzgojena sem bila tako, da cenim svoje korenine in da sem del kulture, ki me bogati. Slovenska kultura mi je dala prav tako ogromno dobrega in s tem živim ter tako ravnam. Ne bi si mogla želeti drugačne življenjske poti, kot je ta, katere del sem, saj zajema del od Črne gore, Bosne in Hercegovine do Slovenije. In ni naključje, da je bogata celjska zgodovina povezana z Balkanom. Morda se sliši to preveč pompozno, a s tem se zame sklene celovit krog. Prav ponosna sem na svoja starša, ki sta prišla v Slovenijo in tu ustvarila življenje, se prilagodila slovenski kulturi. Vedno sta to poudarjala. Nista bila takšna kot danes mnogi, ki ne sprejmejo kulture države, v katero se priselijo, in se ne prilagodijo normam. Zame in za starša Slovenija nikoli ni bila gostujoča država, bila je in je naša država,« doda Jusupovićeva.

Težke preizkušnje

Ob koncu doda, da veliko razmišlja o svojem življenju. »Resnično sem imela veliko vzponov in padcev. To je popolnoma normalno. Spoznala sem, da je vsak padec, ki ga življenje prinese, tudi priložnost, da se odrineš naprej. Ko mi je bilo najhuje, sem začrtala projekte in začela uresničevati najboljše ideje. Ko sem se morala ›odrivati‹ z dna, sem bila najbolj produktivna. Zgodi se, da človeku nekoliko tudi poidejo moči in energija. Ampak življenje vedno prinese priložnosti. To je tudi sporočilo ljudem, kadar padejo, naj ne spregledajo nobene priložnosti, ki jim jo ponujajo življenje, Bog, višja sila, karkoli, v kar verjamejo. Kajti samo od človeka je odvisno, ali bo te priložnosti znal videti,« dodaja Dragana.

Ko ji je življenje na pot postavljalo težke preizkušnje, a z njimi tudi priložnosti, je bila hvaležna predvsem tistim, ki so ji stali ob strani. »To so ljudje, ki so ves čas ob meni, a tudi ljudje, ki sem jih na novo spoznala, a so mi ponudili roko, mi prisluhnili in verjeli vame ter mi zaupali takrat, ko sem to najbolj potrebovala. Kajti v življenju je najtežje načrtovati, ko si najbolj na tleh.«

Kje se vidi in kaj si želi za naslednje petletno obdobje, jo še vprašamo. »Želim si, da bi mi sluh služil vsaj še nekaj časa ter da bi uspevali še naslednji projekti. Želim si ..., da bi se enkrat lahko ozrla nazaj v vsa ta leta in rekla: ›Glej, tu sem pustila svoje srce ...‹«