Arhiv NTRC

Zadnjih 20 let, odkar je v Rogaški Slatini program gimnazije, v tamkajšnjem šolskem centru po besedah ravnateljice opažajo občuten profesionalni razvoj zaposlenih – profesorji sledijo novostim, se učijo, sodelujejo pri projektih Zavoda RS za šolstvo in drugih ustanov. »To šoli omogoča napredek,« pravi Dubravka Berc Prah. Kljub temu da mlade iz podeželskih občin v času najstništva vleče v večja središča, skuša šolski center v sodelovanju z lokalno skupnostjo najti spodbude, kako jih zadržati v domačem okolju. Po drugi strani mladi iz cele države v slatinski srednješolski center prihajajo po znanje s področja steklarstva in optike, saj gre za šolo, ki edina pri nas omogoča izobraževanje v tovrstnih programih.

Šole ste od konca oktobra zaprte, pouk je na daljavo. Najbrž je zdaj, ko se je pouk na daljavo začel že skoraj čisto na začetku šolskega leta, marsikaj drugače, kot je bilo ob prvi razglasitvi epidemije.

Ob prvem valu koronavirusa smo bili že proti koncu šolskega leta, profesorji so že pridobili večino ocen. Dijake nižjih letnikov so čakali še terensko delo, različni tabori, ekskurzije. Dijake zaključnih letnikov je čakala matura. Vsi smo se z zaprtjem lažje spopadali, saj smo vedeli, da moramo zdržati do konca šolskega leta. Drugi koronski val je napočil na začetku šolskega leta, ko so profesorji uspeli pridobili le malo ocen. Dijake, starše in zaposlene v šolstvu trenutno najbolj pesti negotovost, saj ne vemo, kako dolgo bomo še imeli pouk na daljavo. Iz tedna v teden poslušamo o drugačnih scenarijih, odločevalci nam kažejo drugačne semaforje odpiranja dejavnosti. Učitelji so seveda zmanjšali pričakovano število ocen, spremenili so načine, kako bodo te ocene pridobili. A kljub temu menim, da je ta zimski čas, ko so dijaki sami doma ter so s šolo in sošolci povezani le s pomočjo različnih zaslonov, zahtevnejši. Dijaki prvih letnikov so v zelo zahtevnem položaju, saj so bili v šoli le približno mesec in pol. V tem času so morda le malo začutili svoje sošolce, pristnejših vezi znotraj svojih razredov še niso spletli. Menim, da tudi dijaki višjih letnikov po tolikšnem času šolanja na daljavo izgubljajo drug drugega.

Pouk na daljavo je najbrž poseben izziv tudi zato, ker so pod okriljem šolskega centra številni programi, ki zahtevajo veliko praktičnega usposabljanja.

Izobraževanje na daljavo vsekakor ne more prinesti enakih standardov znanja ali razvoja praktičnih veščin kot izobraževanje v šoli. Dijaki seveda lahko določene praktične zadolžitve opravijo na daljavo. Otroci doma na primer lahko pripravijo skice za določene izdelke, lahko narišejo tehnično risbo, napišejo kakšno poročilo. Seveda se s pomočjo zaslona ne da razvijati veščin, ki jih je treba začutiti v prstih. Gre za razvoj motoričnih spretnosti, za učenje, kako delati z različnimi materiali. Dijaki imajo glede prakse zagotovo že primanjkljaje, ki bodo po mojih pričakovanjih še večji.

Dvajset let mineva, odkar je v Rogaški Slatini pod okriljem vašega šolskega centra na voljo gimnazijsko izobraževanje. Kako to, da se je zanimanje za ta program občutno zmanjšalo?

Tako je, v šolskem letu 2000/01 smo sprejeli prvih 61 gimnazijcev. V zadnjem času se je število vpisanih žal skoraj prepolovilo, kar velja tudi za ostale gimnazije malo bolj na obrobju. Na slabši vpis delno vplivajo manjše generacije devetošolcev. Nasploh se je zmanjšalo tudi zanimanje za gimnazijsko izobraževanje. Pred 15 leti je približno 40 odstotkov celotne populacije devetošolcev izbralo gimnazijo. Zadnja leta tako Evropska unija kot Slovenija spodbujata strokovno in poklicno izobraževanje. Razmere pri nas so še toliko bolj zapletene, saj je naša šola tik ob hrvaški meji. Odkar je Hrvaška članica Evropske unije, se tamkajšnji dijaki odločajo za izobraževanje v naših poklicnih in strokovnih programih, zanimanje za gimnazijski program, ki je najtežji med srednješolskimi programi, je manjše. K nam tako prihajajo predvsem učenci iz osnovnih šol v Rogaški Slatini, Rogatcu, Šmarju pri Jelšah, Podčetrtku, Bistrici ob Sotli. Kljub temu, da dijaki naše gimnazije dosegajo dobre rezultate na maturi, pri tekmovanjih iz različnih predmetov, ter da lahko sodelujejo v številnih obšolskih dejavnosti, si nekateri mladi raje želijo izzivov v večjih mestnih središčih.

Foto: SHERPA

V intervjuju v zadnji številki Novega tednika med drugim preberite še:

- kakšne spodbude omogoča šolski center, da bi mlade iz Obsotelja in s Kozjanskega spodbudil k vpisu

- kakšno je zanimanje za program Tehnik optik in za oba steklarska programa ter kako zaposljivi so omenjeni kadri

- kako naj se mladi odločijo za svojo poklicno prihodnost, glede na to, da večina poklicev, ki jih bo družba potrebovala takrat, ko se bodo zaposlovali, danes sploh še ne obstaja

- Dubravka Berc Prah:»Prav se mi zdi, da je mreža šol razvejana in da je mladim šolanje dostopno. Slovenija je tako majhna, da si nerazvitosti določenih območij ne bi smeli privoščiti.«