Arhiv NTRC

Več kot dvajset radovednih krajanov je ugotovilo, da tisto popoldne res nimajo česa bolj nujnega početi, in tako smo skupaj šli en krog po mestni četrti pod vodstvom izkušenega turističnega vodnika Roka Vidca. Takšno vodenje se sicer ni moglo primerjati s sprehodom po slavnem Parizu ali kateri drugi prestolnici, kjer je vodil neštetokrat, a tudi tovrsten ogled je lahko izziv – če nič drugega, že zato, ker podatkov o mestni četrti ni veliko. Videc, ki ga je povabilo sveta MČ Dolgo polje presenetilo, si je pomagal s knjigo zgodovinarja Janka Orožna, nekaj informacij in starih fotografij je našel v muzeju in na spletu, sicer pa so bili koristni ustni viri in lastni spomini na čase, ko je v mladosti iz središča mesta zahajal k prijateljem na obrobju. Tokratni sprehod je bil tako kombinacija vodnikovih podatkov o najbolj prepoznavnih točkah mestne četrti z dodatki iz občinstva.

Četrt slavnih

Že na izhodišču nasproti znamenitega bifeja Sedmica smo izvedeli osnovne podatke o tem, da so bila na območju mestne četrti nekoč polja, zato je tudi dobila svoje ime. Četrt je zrasla med Koprivnico in Sušnico, dvema rekama, ki sta danes speljani v kanalih. Danes je mešanica novih in predvojnih vil ter socialističnih blokov, nekdanje industrije, bolnišnice in šol. Ima edino celjsko notranje igrišče za golf. Polno je ulic z imeni literatov in tudi v enem od blokov v Brodarjevi ulici je živelo kar nekaj znanih ljudi: pesnica in slikarka Darinka Pavletič Lorenčak, ki je Vidcu menda dala dvojko pri risanju, in glasbenik Dejvi Hrušovar, svoje otroštvo je tam preživljala slavistka in šansonjerka Jana Kvas ... »Do nedavnega je tu živel tudi slaven mlajši celjski literat Mohor Hudej, ki je v romanu Vlažne duše v središče dogajanja postavil prav bife Sedmica ...« so izvedeli udeleženci pohoda, tisti seveda, ki tega niso vedeli že prej.

Šola kot glavna znamenitost

V nadaljevanju smo se podali v podhod pod magistralno cesto, ki seka mestno četrt, in se sprehodili do I. OŠ Celje, ene glavnih znamenitosti mestne četrti. Nekdanja slovenska okoliška šola je bila postavljena leta 1927, takrat je bila zelo sodobna, imela je sodobno telovadnico in kasneje zunanje igrišče, ki so ga pomagali urejati tudi šolarji. Šola je bila med drugo svetovno vojno tudi kraj tragičnih dogodkov, ko so ločili matere in otroke ter jih odpeljali v taborišča oziroma v posvojitev nemškim družinam. Vodstvo MČ pripravi ob svojem prazniku vsako leto spominsko slovesnost, posvečeno temu dogajanju, in letos ob 80-letnici dogodkov je bil obisk še bolj množičen kot ponavadi.

Table za spomin

Mimo Marijinega znamenja v Vrunčevi ulici, ki »kaže hrbet grešnemu mestu in gleda na nepokvarjene okoliške kraje«, kot je v šali pojasnil Videc, je pot vodila do treh srednjih šol: ekonomske, šole za gostinstvo in turizem ter Gimnazije Celje – Center. Sedanja Kosovelova ulica je v preteklosti zamenjala več imen. Za predstavitev tovrstne zanimivosti je poskrbel Janez Turnšek, srednješolski učitelj in lokalni turistični vodnik, ki je povedal, da je v kleti svoje hiše, zgrajene v začetku 20. stoletja, našel tri ulične table. »Prva je iz časa stare Jugoslavije (Zrinjskega ulica), druga iz obdobja nemške okupacije (Rosegger- Strasse) in tretja iz časa nekdanje skupne Jugoslavije (Ulica 29. novembra). Sosed ima menda še tablo iz časa Avstro-Ogrske, ko se je ulica imenovala Jahnstrasse.«

Zgled za druge

Med potjo smo izvedeli še vrsto zanimivosti o tamkajšnjih prebivalcih, tistih bolj in manj znanih, o njihovih potomcih in dosežkih. Po Kersnikovi ulici smo se nato sprehodili mimo bolnišnice in nekdanjega znamenitega mizarstva Vehovar ter za njim zlatarne, postavljene na mestu, kjer je bil nekoč »žabjek«, pozimi prizorišče hokejskih spopadov med fanti Gaberja in Dolgega polja. Ti so se ponavadi končali s pretepom, pravi ustno izročilo … Zakaj se nekateri bloki imenujejo emovski, je bilo jasno, ne pa tudi, zakaj se drugi imenujejo nemški. Verjetno zaradi časa gradnje. A to je lahko eden od izzivov za nadaljnje odkrivanje mestne četrti. Vsaka od devetih celjskih četrti in desetih krajevnih skupnosti ima svoje znamenitosti, le odkriti jih je treba. Rok Videc je prepričan, da bodo dobremu zgledu Dolgega polja sledili še drugi, če nič drugega zato, da bodo krajani bolje poznali okolje, v katerem živijo.

Foto: Andraž Purg – GrupA

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 27. oktobra.

Preberite več v Novem tedniku