Andraž Purg

»Od svojih bolnikov sem se naučila spoštovanja in ponižnosti do življenja, ki je najvišja vrednota. Življenje je nedotakljivo, ceniti ga moramo do zadnjega diha. V trenutku, ko bolezni ne moremo več pozdraviti, moramo bolnikom zagotoviti primerno oskrbo. Govorim o paliativni oskrbi, da bolniki ne čutijo bolečine in ne trpijo zaradi motenj dihanja. V tem obdobju moramo zagotoviti predvsem občutek topline in bližino svojcev. Bolniki ne smejo čutiti, da so sami,« pravi Iwona Ewa Kosi, dr. med., specialistka nevrologije in predstojnica nevrološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje.

· Kronika

»Pogrešanega sina bomo iskali do zadnjega!«

Je ena tistih zdravnic, ki svoje delo čuti kot globoko poslanstvo. To so pri njenem delu tudi pozna. Ne skriva svojih čustev in tega, da se ob zgodbah ljudi, ki jih zdravi, v njenih očeh pojavijo tudi solze. Zdravi bolnike s hudimi nevrološkimi stanji, z možganskimi kapmi, možganskimi krvavitvami in s hudimi oblikami invalidnosti. A nikoli ne obupa, za bolnika naredi vse – do njegovega zadnjega diha.

»Ni fizična bolečina tista, ki je za bolnika najhujša. Najhujša je psihična bolečina, če bolniki v zadnjem obdobju svojega življenja ostanejo sami,« doda.

Kriza vrednot tudi v družinah

Sodobnost in tempo življenja sta v zadnjih desetletjih dodobra spremenila družbo. Vedno več je govora, da primanjkuje sočutja in empatije, kar se vidi v vsakodnevnih dogodkih. Temu so pogosto priča tudi zdravniki pri svojem delu, saj se dnevno srečujejo s svojci bolnikov. Vidijo družinske zgodbe, ki so popolne in vzor, vidijo tudi družine, kjer so odnosi skrhani.

»Žal opažam, da živimo v obdobju krize vrednot, da sta v družbi občutek bližine in potreba po tem, da si s svojim bližnjim v njegovih zadnjih trenutkih življenja, nekako izginila. Nekateri bolniki umirajo sami. V bolnišnici poskrbimo zanje, jim nudimo tudi občutek bližine, a je težko, saj je razlika, če človek umre v bližini svojcev ali zaposlenih, ki mu nismo družina, čeprav smo mu blizu. Mislim, da bi se ljudje morali ponovno naučiti predvsem sočutja in empatije, predvsem bi se morali zavedati, da če je človek starejši, to ne pomeni, da je za odpis. V trenutkih, ko najbolj potrebuje pomoč, mu moramo stati ob strani,« doda zdravnica.

Ko svojci ne najdejo časa ...

Prizna, da jo prizori samote bolnikov prizadenejo in da se pogosto tudi zjoče: »Predvsem ob pogledu na človeka, ki si želi, da bi bili svojci v zadnjih trenutkih z njim, a na njihovi strani za to ni posluha.«

Veliko ljudi danes ne najde več časa za pogostejše obiske bolnih svojcev, časa ni niti za osebne in poglobljene pogovore, ki bi marsikdaj rešili številne očitke, ki ostanejo po smrti nekoga. Bolniki na koncu življenja pogrešajo ravno to: pogovore, bližino, objeme in čas svojcev. Takrat zanje materialne stvari niso več pomembne. Zadnji dnevi in tedni bi bili za marsikoga lažji, če bi bili odnosi s svojci iskreni in ljubeči.

Kosijeva ne skriva, da se to opazi tudi pri nekaterih primerih zdravljenja bolnikov v bolnišnici. »Ko zdravimo ljudi na oddelku, pogosto vidimo, da so v ozadju nerazrešene družinske težave, na primer med otroki bolnikov ali med otroki in starši. Pogosto se takrat pojavijo vprašanja v smislu, kdo bo za bolnika poskrbel in mu nudil oskrbo doma. Pojavljajo se še hujši primeri, o katerih javno ne bi govorila, saj gre za zelo težke in boleče zadeve, ki so povezane s človeško etiko,« pravi Kosijeva in nekoliko umolkne. Prizadene jo, ker ve, da človek v zadnjem obdobju svojega življenja potrebuje podporo, a pogosto vidi, da obstajajo tudi svojci, ki je ne nudijo. »Tu se dotakneva tega, o čemer sva govorili prej – krize vrednot,« doda.

Je smrt res boleča?

O smrti je bilo v zadnjem obdobju veliko govora tudi zaradi referenduma, zato nevrologinjo, ki se pri svojem zdravniškem poslanstvu pogosto srečuje z najhujšimi primeri bolezni, vprašamo, ali je smrt boleča oziroma ali je umiranje lažje, če so bolnikovi odnosi v življenju razrešeni in ljubeči.

»Delam na oddelku, na katerem se s smrtnimi primeri srečujem vsak dan. In vedno rečem: pazi, kako živiš, ker tako tudi umreš. Smrt ne boli tam, kjer so ob umirajočem svojci in kjer so odnosi z ljudmi dobri in razčiščeni. Smrt boli takrat, ko ljudje nimajo dobrih odnosov. Seveda obstajajo fizične bolečine človeka, vendar medicina te uspešno blaži in daje možnost, da jih bolnik ne čuti. Paliativno oskrbo imamo dobro razvito, obstajajo morfinska zdravila, ki odstranijo bolečino. Kot sem dejala: za bolnika sta ključni bližina in podpora svojcev,« pojasni.

· Slovenija

Kaj prinaša celjski rekordni proračun za naslednje leto?

Kosijeva je zdravnica, ki odkrito govori o svojih občutkih. Tudi v pogovoru je mogoče opaziti, da ji ni vseeno in da se ob svojih besedah spomni primerov, ki so se je dotaknili. »Veselite se, dokler imate svoje starše, dokler imate svoje otroke in družino. Preživite čim več časa z njimi,« doda, kot bi vedela, da smo jo želeli vprašati ravno to: kaj sporoča ljudem.

Smrtni primeri jo učijo ponižnosti

Doda tudi, da v 25-letni zdravniški karieri nobenega bolnika ni slišala reči, da bi rad končal svoje življenje.

»V očeh umirajočih ljudi vidim samo prošnjo, naj jim pomagam. Obstaja skupina bolnikov s psihiatričnimi zdravstvenimi stanji, pri katerih je trenutek, ko pomislijo na to, vendar naslednji dan razmišljajo drugače. Pri svojih bolnikih z možganskimi kapmi, možganskimi krvavitvami ali drugimi nevrološkimi obolenji nikdar nisem slišala besed, da želijo umreti. Nasprotno, pravijo, da bi radi živeli ne glede na to, kakšno invalidnost prinašajo njihove zdravstvene težave,« še doda.